Otročjost

Spomin je luknjičav, domišljija pa izbirčna, tako, da ni vedno mogoče ustreči obema. In otroštvo je lepo, vsaj tako ga vidimo, ko skozi slamice v soku pogledujemo v njegovo daljno preteklost in sanjarimo. To je čas brez skrbi in čas, ko se komaj učimo omejitev. In vendar verjamem, da luknjičavi spomin v zadevah otroštva nima najpomembnejše vloge. Preprosto vse lahko pozabimo in si izmislimo na novo, posebej če je bilo naše otroštvo, kot se reče, srečno. In samo pod pogojem, da verjamemo, da je bilo naše otroštvo srečno, lahko sploh začnemo raziskovati njegov bistveni del. To je otročjost. Otročjost je bistvena prvina otroškosti, nekakšna podstat, vodilo, nekakšen temelj. Brez otročjosti ni in ne more biti srečnega otroštva. In otročjost je, če gremo še dlje, tudi temelj za vsakršno življenjsko srečo. Merilo našega zadovoljstva sledi naslednji formuli: Zadovoljni smo toliko, kolikor otročjosti doživimo v času, ki je njeno naravno obdobje, to je v času otroštva. In potem: kolikor je uspemo prenesti s sabo v naslednji čas, ki je tako imenovana odraslost….