»Resnica vedno najde pot na površje« – Boban Petkovski o romanu Prazna zibelka

Posted by

mag5p

Boban Petkovski je avtor psihološkega romana Prazna zibelka, ki je leta 2026 izšel pri založbi Cangura v zbirki Inkubator avtorjev. Roman se dogaja v Ljubljani v osemdesetih letih in pripoveduje o medicinski sestri Maji, ki v arhivu porodnišnice najde vpis s svojim imenom, brez matere in brez očeta. V pogovoru avtor pove, kako se je zgodba rodila, zakaj jo je postavil v Ljubljano osemdesetih, kje se konča resničnost in začne fikcija ter kaj želi, da bralcu ostane po zadnji strani.

Kako se je rodila ideja za roman Prazna zibelka?

»Ideja se ni rodila iz enega samega prizora ali lika, temveč iz vprašanja, ki me je dolgo proganjalo: Kaj se zgodi z materjo, ko ji ne odvzamejo le otroka, ampak tudi pravico do resnice in žalovanja? Sredi te temine se je v moji domišljiji izrisala podoba prazne zibelke – ne le kot fizičnega kosa pohištva, temveč kot simbola tišine, neizrečenega dvoma in neugasljivega upanja. Šele nato se je iz te tišine rodil lik Maje, ženske, ki ne pristane na vsiljeno resnico.«

Zakaj ste se odločili za temo izgube otroka in dvoma o tem, kaj se je v resnici zgodilo?

»To je ena najbolj bolečih in hkrati najbolj zamolčanih tem naše preteklosti. Dotika se najgloblje človeške vezi – odnosa med materjo in otrokom. Želel sem se posvetiti temi, ki odpira tista vrata, pred katerimi so mnogi leta ali celo desetletja molčali. Dvom v uradne razlage in iskanje resnice nista le gonilo napete zgodbe, temveč globoko človeški odziv na krivico, ki si zasluži glas.«

Zakaj ste zgodbo postavili v Ljubljano osemdesetih let?

»Osemdeseta leta so imela poseben utrip – bil je to čas prehajanja, analogne tišine in sistema, ki je imel ogromno moč nad posameznikom. Domače okolje tistega časa ni poznalo sodobne tehnologije, DNK-analiz ali družbenih omrežij, kjer je informacija oddaljena le en klik. Resnica se je takrat iskala v arhivih, z neposrednimi pogovori, prek šepeta in stiska rok. To obdobje mi je omogočilo ustvariti pristno atmosfero tesnobe, v kateri imata sistem in birokracija neprebojen zid, posameznik pa mora zbrati izjemen pogum, da ga poskuša prebiti.«

Kako je nastal lik Maje?

»Maja je nastala iz ženske intuitivne moči. Nisem želel ustvariti klišejske junakinje, ki od prvega trenutka ve vse, ampak žensko iz krvi in mesa – prestrašeno, strto od žalosti, a hkrati z notranjim kompasom, ki ji ne pusti odnehati. Njen lik se gradi skozi konflikt med tem, kar ji govori svet (naj sprejme usodo in žaluje), in tem, kar ji pravi materinski instinkt.«

Kaj bi vi naredili na Majinem mestu?

»Kot starš in avtor težko verjamem, da bi lahko utišal tisti notranji glas. Ko gre za tvoje najbližje, ne iščeš udobnih odgovorov, ampak resnico – ne glede na ceno. Verjamem, da bi tako kot Maja iskal naprej, saj je dvom brez odgovora včasih težji od najtežje resnice.«

Katera tema romana vam je osebno najpomembnejša?

»Čeprav so vse te teme močno prepletene, je name osebno najbolj vplivala tema iskanja resnice in ohranitve lastne identitete. Ko ti družba ali sistem prigovarjata, da ‚napačno razumeš‘ ali ‚predaleč razmišljaš‘, postane ohranitev lastne resnice dejansko boj za lastno razsodnost.«

Koliko raziskovanja je bilo potrebnega pred pisanjem?

»Priprava je zahtevala precej časa in natančnosti. Raziskoval sem tako zgodovinski kontekst kot tudi duha časa – od arhitekture, načina življenja in zdravstvenih protokolov tistega obdobja do same atmosfere ulic. Želel sem, da bralec, ki se spomni osemdesetih, prepozna pristnost, mlajši bralec pa natančno začuti utrip tistega časa.«

Kako ste iskali ravnotežje med napetim romanom in spoštljivim odnosom do tematike?

»To je bil eden največjih izzivov. Vedel sem, da ne smem zapasti v senzacijo ali cenejšo dramatiko. Vsak stavek je moral spoštovati stvarno bolečino ljudi, ki so podobne usode izkusili ali jih še vedno izkušajo. Ravnotežje sem našel tako, da sem se v celoti osredotočil na človeško usodo, čustveno resnico in dostojanstvo likov.«

Je Prazna zibelka resnična zgodba? Kje se konča resničnost in začne fikcija?

»Roman je fikcija, vendar je njegova podstat zgrajena iz resničnih drobcev – iz usod, pričevanj in zgodovinskih dejstev, ki so desetletja pretresala naš prostor. Meja med resničnostjo in fikcijo se zamegli tam, kjer iz resničnega družbenega problema zgradim dramatski lok in usode fikcijskih junakov.«

Kateri trenutek v knjigi je bilo najtežje napisati?

»Najtežje je bilo napisati prizore spopadanja z začetno tišino po izgubi – tiste trenutke, ko se protagonistka vrne v prazno sobo in se mora soočiti s praznino, ki je ne da zapolniti z besedami. Kot pisatelj se moraš v tistem trenutku popolnoma potopiti v to bolečino, kar je čustveno zelo izčrpno.«

Kateri prizor vam je kot avtorju najljubši?

»Najljubši so mi tisti prizori, v katerih se skriva tiha moč – ko Maja v drobnih prebliskih ali ob podpori nepričakovanega zaveznika najde moč, da nadaljuje. Trenutki, ko se skozi največjo temo prebije prvi žarek upanja.«

Vas je kateri od likov med pisanjem presenetil?

»Vsekakor. Zgodba med pisanjem pogosto zaživi svoje življenje. Nekateri stranski liki, za katere sem sprva načrtoval manjše vloge, so s svojo prisotnostjo in skrivnostnostjo zahtevali več prostora ter ključno vplivali na razvoj dogodkov.«

Kako ste gradili napetost?

»Pisanje psihološke napetosti je kot grajenje mostu med avtorjem in bralcem. Bralec mora dobiti dovolj informacij, da postane del preiskave, a hkrati ostati v negotovosti. Napetosti nisem gradil le s hitrimi preobrati, ampak z mešanico odkritij in čustvenih stisk.«

Ste konec zgodbe poznali že ob prvi strani?

»Vedel sem, kje želim pristati na ravni sporočila, vendar je bila pot do tja odprta. Pisanje je proces odkritja – ko spoznavaš junake, ugotoviš, da te konec včasih najde sam in se izpiše tako, kot je edino prav.«

Prazna zibelka v treh besedah?

»Resnica. Bolečina. Upanje.«

Komu bi knjigo najbolj priporočili?

»Priporočil bi jo vsem, ki iščejo zgodbe z globino – bralcem, ki imajo radi napetost in skrivnosti, a hkrati pričakujejo močne čustvene teme in psihološko razdelane like.«

Kaj želite, da bralcu ostane po zadnji strani?

»Želim si, da po zadnji strani ostane mešanica zadoščenja in globokega razmisleka. Želim, da bralec odloži knjigo z občutkom, da je bil del pomembnega potovanja, in z mislijo, da resnica vedno najde svojo pot na površje.«

Kaj bi rekli bralcu, ki v knjigarni drži Prazno zibelko in razmišlja, ali bi jo odprl?

»Odprite jo, če ste pripravljeni stopiti na pot, kjer materinska ljubezen izzove celo tiste resnice, ki so morale ostati za vselej zakopane.«

O knjigi

Prazna zibelka – Nekatere skrivnosti ne ostanejo pokopane
Avtor: Boban Petkovski
Zvrst: psihološki roman
Založba: Cangura (Aero Print d.o.o.), 2026, zbirka Inkubator avtorjev
Obseg: 336 strani, A5, mehka vezava
ISBN: 978-961-97182-7-8 · COBISS.SI-ID 289703683
Cena: 29,00 € z DDV

Odprite prvo stran zgodbe, v kateri noben odgovor ni tako preprost, kot se zdi. Naročite svoj izvod Prazne zibelke »

Pogovor je avtor pisno pripravil za Canguro oktobra 2026.