»Ni ti treba ves čas verjeti, da zmoreš vse« – pogovor z Maticem Sopotnikom, avtorjem knjige Dvakrat

Posted by

mag5p

Matic Sopotnik je avtor avtobiografske knjige Dvakrat – Pot skozi bolezen do novega življenja, ki je leta 2026 izšla pri založbi Cangura. Pri osemnajstih letih je zbolel za rakom testisov, osem let pozneje se je bolezen vrnila. Danes je mož, oče in človek, ki noče, da bi ga kdo poznal samo po diagnozi. Z Maticem se je pogovarjala Maja Tomšič, vodja založbe Cangura. Pogovor je nastal v več delih, objavljamo prvega: o tem, kdo je Matic danes in kako je bilo, ko se je vse zgodilo prvič.

Naslovnica knjige Dvakrat – Pot skozi bolezen do novega življenja, avtor Matic Sopotnik, založba Cangura — Matic Sopotnik: *Dvakrat – Pot skozi bolezen do novega življenja* (Cangura, 2026)

Beseda urednice: zakaj ta knjiga

Ko je rokopis knjige Dvakrat prišel na mojo mizo, sem pričakovala zgodbo o bolezni. Dobila sem zgodbo o človeku. Matic ne piše kot nekdo, ki je »zmagal« in zdaj razdeljuje recepte. Piše kot nekdo, ki je dvakrat izgubil občutek varnosti in se je moral obakrat znova naučiti živeti. Največ prostora da stvarem, o katerih moški navadno molčijo: telesu, plodnosti, hormonom, strahu pred naslednjim izvidom.

Zato smo knjigo izdali. Rak testisov je med najpogostejšimi raki pri mladih moških, prav ti pa o zdravju razmišljajo najmanj in o njem najredkeje govorijo. Če bo Maticova zgodba enega fanta prepričala, da gre pravočasno k zdravniku, ali enim staršem pomagala razumeti, kaj doživlja njihov sin, je opravila svoje.

O Maticu

Matic, če za trenutek odmisliva bolezen in knjigo – kdo je Matic Sopotnik danes?

»Danes sem predvsem mož, oče in človek, ki poskuša usklajevati družino, službo in vse druge obveznosti, ki jih prinaša življenje. Sem tudi nekdo, ki se še vedno razvija, razmišlja o sebi in se uči. Čeprav sem zaradi bolezni doživel stvari, ki so me močno zaznamovale, se ne želim predstavljati samo skozi to izkušnjo. Sem veliko več kot človek, ki je dvakrat zbolel za rakom. Sem tudi človek, ki se rad smeji, načrtuje, ustvarja in se veseli čisto običajnih stvari.«

Če bi se lahko danes usedli nasproti osemnajstletnemu Maticu, tik preden se je njegovo življenje spremenilo – kaj bi mu povedali?

»Najprej bi mu verjetno rekel, naj ne hiti tako zelo. Da mu ni treba vsega razumeti, vsega nadzorovati in vseh odgovorov najti takoj. Povedal bi mu, da bodo prišli trenutki, ko bo mislil, da ne zmore več, pa bo kljub temu naredil naslednji korak. Predvsem pa mu ne bi želel odvzeti njegove mladostne lahkotnosti. Ne bi mu razkril vsega, kar ga čaka, ker bi mu s tem odvzel tudi možnost, da svojo pot doživi sam. Če bi mu lahko povedal samo eno stvar, bi mu rekel, da naj se ne boji življenja, ki ga še ne pozna.«

Ta odgovor me je ustavil. Pričakovala bi, da bi človek z Maticovo izkušnjo mlajšega sebe želel posvariti: pojdi prej k zdravniku, pazi nase. On mu želi pustiti lahkotnost. V tem je vsa knjiga – ne v obžalovanju, ampak v spoštovanju do poti, ki jo je moral prehoditi.

Se spomnite trenutka, ko ste prvič slišali diagnozo? Kaj se človeku pri osemnajstih letih dogaja v glavi, ko sliši besedo »rak«?

»To je težko slišati pri katerih koli letih, pri osemnajstih pa si še težje predstavljaš, da se lahko kaj takega zgodi prav tebi. Takrat razmišljaš o šoli, prijateljih, prihodnosti in o tem, kaj vse te še čaka. Bolezen je nekaj, kar se dogaja drugim, predvsem starejšim. Ko se nenadoma znajdeš v takšni situaciji, se tvoj svet zelo hitro spremeni. Takrat niti ne dojameš vsega, kar diagnoza pomeni. Razumeš besede, ne moreš pa še razumeti vseh posledic, ki jih bodo imele za tvoje življenje.«

Ste takrat sploh razumeli, kaj diagnoza pomeni, ali šele pozneje?

»Mislim, da sem takrat razumel predvsem tisto, kar je bilo neposredno pred mano: operacijo, zdravljenje, bolnišnico in vse, kar sem moral prestati, da bi bolezen premagal. Nisem pa mogel razumeti, kako močno me bo zaznamovala tudi po koncu zdravljenja. Takrat sem si predstavljal, da bo najtežje, ko bom bolan. Šele pozneje sem začel razumeti, da se nekatere posledice pokažejo šele takrat, ko naj bi bilo vse spet normalno.

Vsi imamo neke predstave o tem, kaj naj bi rak bil – iz tega, kar smo nekoč prebrali ali slišali – in to so informacije, ki jih takrat imamo pred sabo. Danes je o tem na voljo mnogo več informacij, kot jih je bilo takrat. Takrat je veljalo, da je rak diagnoza, pri kateri praktično ni luči na koncu tunela. Danes vemo, da so možnosti za ozdravitev zelo velike, še posebej, če je bolezen odkrita dovolj zgodaj.«

Ta stavek bi rada podčrtala za vse mlade moške, ki to berejo: odkrita dovolj zgodaj. Matic v knjigi iskreno opiše, kako dolgo je spremembo na telesu odrival, ker ga ni bolelo. Samopregled traja minuto. Novembrsko gibanje Movember, posvečeno moškemu zdravju, je dober opomnik, da to minuto vzamete.

Ko se zgodi prvič

Pri osemnajstih letih bi morali razmišljati o prijateljih, ljubezni in prihodnosti. Kaj vam je bilo v tistem obdobju najtežje?

»Težko je izpostaviti samo eno stvar. Pri teh letih še nimaš veliko izkušenj, s katerimi bi si lahko pomagal razumeti, kaj se ti dogaja. Nenadoma se znajdeš v svetu zdravnikov, pregledov, operacij in zdravljenja, ki ga prej nisi poznal. Hkrati se življenje zunaj bolnišnice nadaljuje. Tvoji vrstniki hodijo v šolo, se družijo in načrtujejo prihodnost, ti pa se moraš ukvarjati s stvarmi, ki jih pri osemnajstih sploh ne bi smel poznati. Težko je tudi to, da takrat ne veš, kako bo vse skupaj vplivalo na tvojo prihodnost.«

Česa vas je bilo najbolj strah?

»Verjetno prihodnosti, ki je nenadoma postala precej bolj negotova. Pri osemnajstih si predstavljaš, da imaš pred sabo ogromno časa, da boš lahko marsikaj poskusil in da se bodo stvari postopoma uredile. Bolezen ti pokaže, da tega ne moreš jemati kot nekaj samoumevnega. Ob tem se pojavljajo tudi vprašanja, na katera nimaš odgovorov. Kaj bo z mano? Kako bo potekalo zdravljenje? Bom po vsem tem lahko živel tako kot prej? Mislim, da je najtežja prav ta negotovost.«

Je obstajal trenutek, ko ste si rekli: »Ne vem, ali bom to zmogel«?

»Ne bi želel za nazaj ustvarjati dramatičnih trenutkov, ki se jih ne spomnim tako. Vem pa, da so obdobja zdravljenja prinesla utrujenost, strah in trenutke, ko si želiš predvsem, da bi bilo vsega že konec. Takrat se ne ukvarjaš z velikimi življenjskimi vprašanji. Razmišljaš o naslednjem koraku, naslednjem dnevu in o tem, da moraš nekako priti skozi vse skupaj. Včasih je prav to dovolj. Ni ti treba ves čas verjeti, da zmoreš vse. Včasih je dovolj, da nadaljuješ, tudi ko ne veš povsem, kako.«

Kot urednica sem hvaležna za to poštenost. Matic noče junaške pripovedi za nazaj. In prav zato je knjiga uporabna za nekoga, ki je danes sredi zdravljenja: ni ti treba biti pogumen ves čas. Dovolj je naslednji dan.

Kaj oziroma kdo vas je takrat najbolj držal pokonci?

»Pomembni so bili moja družina, bližnji in ljudje, ki so mi na različne načine pomagali, da je življenje kljub bolezni ohranilo vsaj nekaj normalnosti. Veliko so pomenile tudi majhne stvari, na katere danes morda sploh ne bi pomislil. Občutek, da šola ni povsem izginila iz mojega življenja, da sem ostal povezan s sošolci in da se zunaj bolnišnice še vedno dogaja življenje. Takšne stvari ti lahko pomagajo ohraniti občutek, da nisi samo bolnik, ampak še vedno isti človek.«

Kako bolezen pri tako mladih letih spremeni odnos do lastnega telesa?

»Telo, ki si mu prej zaupal in ga skoraj nisi opazil, nenadoma postane nekaj, o čemer razmišljaš ves čas. Ni več samo nekaj, kar ti omogoča gibanje, šport in vsakdanje življenje. Postane tudi vir vprašanj, negotovosti in strahu. Poleg tega bolezen poseže v stvari, o katerih se mladi moški običajno ne pogovarjamo odkrito: v spolnost, plodnost in občutek lastne moškosti. Vse to lahko vpliva na to, kako vidiš samega sebe, in potrebuje čas, da začneš na svoje telo znova gledati drugače. Vsekakor pa začneš svoje telo spoznavati v drugačni luči in se ga postopoma naučiš tudi poslušati.«

Uredniški zapis: zgodba, ki je več kot zgodba o bolezni

V knjigi Dvakrat Matic nadaljuje tam, kjer se ta del pogovora ustavi: pri ponovitvi bolezni osem let pozneje, ko je verjel, da ga čaka le še zadnja kontrola. Pri življenju brez naravnega testosterona, pri neplodnosti in poti do očetovstva, pri strahu, ki ne mine skupaj z zdravljenjem, in pri vprašanju, ki ga je moral zamenjati z drugim – namesto »Zakaj jaz?« si je začel zastavljati vprašanje »Kako želim živeti od danes naprej?«.

To ni priročnik in ne medicinski nasvet. Je pričevanje. Priporočam ga mladim moškim in njihovim staršem, partnerkam in partnerjem ljudi, ki se zdravijo, in vsem, ki so kdaj čakali na izvid. Pa tudi tistim, ki bi ob naslovnici pomislili »to ni zame, saj nisem bolan«. Matic piše predvsem o tem, kako dragocen je današnji dan.

Matica boste lahko slišali tudi v živo: v ponedeljek, 19. oktobra 2026, ob 10.10 bo gost oddaje Med štirimi stenami na Radiu Slovenija. Nadaljevanje našega pogovora – o ponovitvi bolezni, moškosti, očetovstvu in življenju po raku – objavimo kmalu.

O Maticovi poti pišejo tudi na portalu karma PLUS: Matic Sopotnik in knjiga Dvakrat – več kot zgodba o raku.

— Maja Tomšič, vodja založbe Cangura

O knjigi Dvakrat

Naslov: Dvakrat – Pot skozi bolezen do novega življenja
Avtor: Matic Sopotnik
Založba: Cangura, 2026
ISBN: 978-961-97182-6-1

Knjigo Dvakrat lahko kupite v spletni knjigarni Cangura »

Opomba: Matic Sopotnik deli osebno izkušnjo. Članek in knjiga ne predstavljata medicinskega nasveta in ne nadomeščata strokovne zdravstvene obravnave. Če opazite spremembo na modih – zatrdlino, oteklino ali občutek teže –, se posvetujte z zdravnikom.