V tisku, predviden začetek prodaje 14. oktober 2024.
Avtorica: Marija Arh
Roman bralcu ponuja notranja doživljanja, stiske in bitke članov treh družin. Posledice delovanja ene od rejniških družin, izguba otroka ali odhod partnerja so bile težave, ki so vplivale na sicer izmišljene protagoniste. Ti so prek tudi manj običajnih zgodb hodili po robu, a je zmagala notranja moč večina posameznikov in jih v času tehnološkega napredka, nepremišljenosti, tekmovalnosti in vojne usmerila v nove smisle. Pozitivna naravnanost avtorico v črnogledem svetu navdihuje in uči, da prisluhne šepetu Resnice: na koncu je vse mogoče v rejniški ali nerejniški družini.
Zavetrja so svojsko nadaljevanje Šolnice. V uvodu je avtorica pojasnila, zakaj se je lotila teme o rejništvu in pripoved postavila v lukovško okolje, ki je zibelka te dejavnosti. Tu je preživela svoja osnovnošolska leta, tu je dobila prvo službo. K sodelovanju je povabila urednico Rejniškega glasnika Maksimiljano Mali, ki je ob bogatih izkušnjah še drugače približala rejništvo in se na kratko sprehodila skozi njegovo zgodovino.
… in Veter žvižga okrog vogalov,
išče hišo …,
da zloži arijo neskončno,
išče,
kdo ji bo prisluhnil …
Tiho mu je pela pesem in v mislih preskočila na igro, ki nikoli ne bo odigrana, na risanje, ki nikoli ne bo naučeno. Izgubljala je moč, vse je drselo v daljavo in izginjalo v vrtincu vode. V venec je vpletla opravičilo, morala ga je, ga povezala s pentljo spomina in pospremila drobceno bitje na njegovo pot. Ni mu dala imena – ni mu dala tistega, kar vsak človek najprej dobi v svojo last. »Le mirno pluj,« je še dahnila. Kdo bi vedel, kako bi se počutilo tisto, kar je nesojena mama imenovala otrok.
Usode junakov povedo, da se življenja otrokom, pa tudi odraslim včasih odvijajo na neobičajne načine, ko na njihove poti vstopajo novi ljudje, nove družine, kar vsem v temelju zaznamuje miselne, čustvene in doživljajske svetove za vse življenje.
– Maksimiljana Mali
Knjiga, ki je ne moreš odložiti niti, ko kuhaš kosilo, tako te zgodbe junakov – v dveh pomenih – potegnejo vase. Dokaz, da je družina temelj vsega, in da v družini izgubljenega nič materialnega ne more nadomestiti. Le bližina, toplina in tok srca …
Čutiti je, da avtorica dobro pozna otroški svet in dejavnike, ki vplivajo nanj. Kateri od teh brusilcev življenja v knjigi sicer ostane skrit, nezapisan, a nakazan. In njegov pronicljiv vonj se širi iz daljave, se razpleta in zapleta …
– Polona Otoničar Pajk
Lep zapis, super knjiga, ki jo je vredno dati v svet.
– Petra Škarja
Marija Arh je profesorica razrednega pouka in magistra socialne pedagogike. Stanuje v vasici pri Trojanah. Ves čas službe je delovala v šolstvu v Lukovici, Zagorju ob Savi in Braslovčah. Izmenjala je delovna mesta učiteljice, pomočnice ravnatelja in ravnateljice osnovne šole z vrtcem. Nabor izkušenj in vedenj ji je pomagal tako pri pedagoškem delu, načrtovanju, organizaciji, številnih projektih kot pri vodenju odraslih. Svoje raziskave, izkušnje iz prakse, poročila, dela učencev … je objavljala v strokovnih revijah. Z učenci je pripravila slikanici Nenavadno prijateljstvo (2000) in V dveh deželah doma (2007), in obe sta bili nagrajeni. Ves čas je skrbela za lepo besedo tako skozi dramsko dejavnost, oglašanja po šolskem radiu kot z izdajo oz. vzpodbujanjem pri šolskih glasilih.
Knjiga ima v družini pomembno mesto in je pogosto darilo. V mladosti je živela s pravljicami in zgodbami in jih kasneje umeščala v pouk. Učenci so zgodbam radi prisluhnili, jim verjeli, poučevanje in učenje sta bila učinkovitejša. Sedaj bere različne pripovedi trem vnukom.
Začetek upokojitve je okronala s knjižnim prvencem Šolnica (2023), kjer se je skozi kratke zgodbe o učencih, starših in strokovnih delavcih poklonila ljudem in poklicu, ki ga je opravljala. Tu so začetki pisanja haikujev, sodelovanje na pesniškem portalu in objava nekaterih izbranih primerov v zborniku. Zadnji dve leti je kratke zgodbe pošiljala na literarne natečaje in bila tudi nagrajena. Pisanje jo ponese v čaroben svet in ji razgiba misli s še drugačnimi razmišljanji, z novimi védenji. Tako je bilo tudi pri ustvarjanju romana Zavetrja.
Želja po pisanju je bila izrisana že davno, najbrž ob prvi neobjavljeni pravljici. Za še drugačno zlaganje besed ni nikoli zares imela dovolj časa ali znanja, čeprav je napisala vrsto dokumentov. Z branjem zgodb in romanov, kjer je dodatno širila besedni zaklad, s pogovori v bralnem klubu, kako bralci razumejo zapisano, se je lažje dotaknila literarnega sveta. Besedno ustvarjanje ji je odgovorno opravilo, življenje ji šepeta številne zgodbe.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.