Zvezda s čepico

Gal, Klemen, mamica in očka so družina. Gal in Klemen hodita v šolo, mamica in očka pa v službo. Gal je najmlajši in zelo rad jezika; Klemen je malo starejši in ima rad hrano. Fanta sta najbolj zadovoljna, kadar ju mamica in očka ubogata. Mamica in očka bi bila zelo zadovoljna, če bi ju fanta tudi malo ubogala. Ampak Galu in Klemnu za te stvari primanjkuje časa. Kadar se razmere zaplete jo, mamica včasih vpraša Klemna:
»Kaj vendar misliš?«
Klemen običajno odgovori:
»Zelo veliko mislim. Ampak o tem, o čemer me zdajle sprašuješ, tale hip ravno ne mislim.«
Če mamici potem ni prav, ker Klemen ni umit, ima zmešnjavo v zvezkih in v glavi in je na vse pripombe pripravljen odgovarjati z odločno prepirijivostjo, hitro poišče rešitev v sendviču. Ko je fant lepo sit, je dobre volje in ima razumevanje za ljudi okrog sebe.
Kadar se razmere zaplete jo, Gal včasih vpraša očka: »Zakaj sitnariš?«
Očka ne ve, kaj bi odgovoril. On je samo prosil Gala, naj ne razgraja, naj ne kriči, naj pospravi posteljo, naj se počeše in naj pripravi šolsko torbo. Niti sanja se mu ne, da je to sitnarjenje. Če se ti o čem ne sanja, precej težko odgovarjaš.
Včasih potem očka nenadoma zgrabi Gala, ga položi na preprogo in mu šteje rebra. Gal nekaj časa kriči, potem pa hitro zdrdra:
»Ljubi dragi oči, zelo zelo se bom poboljšal, milosti prosim!«
Očka ga potem spusti in tri sekunde je mir in malce premora.
Vmes nastajajo zgodbe, ki držijo vse skupaj pokonci. Lahko bi rekli, da Gal, Klemen, mamica in očka stanujejo v hišici iz zgodb. Kadar kdo odpre vrata, se zgodbe usujejo na vrt. Nekaj smo jih ujeli v tole knjigo…