Tibra je hrib nad mojim rojstnim Pogličem. Čas na Pogliču ni sedanji, umaknjen je v bližnjo preteklost, seveda z vsemi gnusobami, ki sem jih doživljal kot vaščan. Strašljive situacije je Poglič iz pričujočega teksta povzel tudi od drugod. Morda bo kdo rekel, da zemlja nima temne strani, moj odgovor pa je: ZEMLJA PA JE ENA SAMA TEMNA STRAN.
Pisatelj temno stran Zemlje, se pravi vse, kar se mu je hudega v življenju pripetilo, opisuje lahkotno in šaljivo, simbolika za šaljivostjo pa je globoka in da misliti. V romanu se pisatelj umakne s Pogliča v gmajno, kjer prebiva kot izgnanec sam, kasneje se mu pridružita še dva njegova jaza, v obliki simpatičnih fantov, Norčka in Ahasvera. Zanimivi so ljubkovalni izrazi, s katerimi ju poimenuje: lintverna, moja potrkona, moja kruleža, moja fantalina, moja malavdra, moja junačka, moja muleža, moja izobraženca, moja lipicajnerja, moja bodjutreba itd. Tudi v resničnem življenju se je pisatelj, odrinjen od, predvsem literarne družbe, umaknil v simbolično gmajno, kjer mu družbo delata le dva njegova jaza, katerima je v romanu dal ime. Ne hodi naokoli, ker ne more, pa tudi boji se, vendar pa s svoje gmajne opazuje dogajanje na Pogliču, ki je pravzaprav ves svet v malem. Opazuje, kritično ocenjuje in se mu iz varne razdalje posmehuje.
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.