Mihail Riklin (1948, Leningrad) je ruski filozof, kulturolog in prevajalec, „eden glavnih in neutrudnih posredovalcev zahodne filozofije ruskemu bralcu“, kot ga je označila njegova tragično umrla žena, Ana Alčuk.
Študiral in doktoriral je je v Moksvi, kjer se je tudi prvič zaposlil kot asistent na Filozofskem inštitutu Akademije znanosti ZSSR. Predaval je na številnih tujih univerzah, zadnja leta je tesneje sodeloval s Humboldtovo univerzo v Berlinu, v zimskem semestru 2014/2015 je deloval kot raziskovalec na kölnski univerzi. Zase pravi, da je učenec M. Mamardašvilija in J. Derridaja. Teme, ki ga najbolj privlačijo in se jih loteva že v svoji prvi knjigi Terorologike (1990), so fenomen zavesti in govora, kolektivnih teles ter kulture v obdobju terorja.
Riklin ugotavlja, da se teroristični univerzum opira na tri stebre: na neobčutljivost oz. sledenje svojim nagnjenjem, na občutje osamljenosti ter na primat transgresije pred užitkom. To so tudi tri temeljne lastnosti sovjetske in protisovjetske družbe. Riklin ves čas vztraja pri neistovetnosti komunističnega terorja ter, posledično, njune krivde: prva privzema obliko depresivne nevroze. O psihotičnem in halucitanogenem potencialu postsovjetskega vsakdanjika govori v Času diagnoze (2003), o razsežnostih postsovjetskega religioznega patriotizma in fašizma pa v knjigi Svastika, križ, zvezda. Umetniško delo v času vodene demokracije (2006).
Mnenja
Počisti filtreZaenkrat še ni mnenj.