Milan Kundera je svojo najnovejšo knjigo izbranih esejev pospremil z oznako: »… srečanje mojih premišljevanj in spominov, mojih starih (eksistencialnih in estetskih) tem in starih ljubezni (Rabelaisa, Janáčka, Fellinija, Malaparteja…)«
Gre torej za neke vrste knjigo variacij na že znane Kunderove teme o pozabljeni evropski kulturni in umetnostni dediščini, o »zavrženih oporokah« velikih umetniških ustvarjalcev, o marginalizaciji ljudskega izročila, ki se je oblikovalo na obrobju osrednjih umetnostnih tokov, o večnem tujstvu umetniškega ustvarjalca v svetu »imagološke« dominacije nad mediatizirano resničnostjo sodobnega sveta, o strašni praznini pozabe, ki dandanes požira spomin na duhovne korenine naše civilizacije.
V primerjavi s svojimi prejšnimi esejističnimi zbirkami je Kundera v Srečanju vsaj toliko pozornosti kot literaturi namenil drugim umetnostnim zvrstem: slikarstvu, glasbi in filmu.
S prizanesljivo ironijo ugotavlja, kako se velika imena evropske kulture in njihovi opusi v postmodernem času počasi, a zanesljivo umikajo ikonam sodobne produkcijsko-potrošniško naravnane družbe, slepe za zgodovinski spomin in podložne zgolj spektakelski bleščavi hipnega užitka.
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.