Ko sva sklenila pisati o Onkološkem inštitutu v Ljubljani, sva bila v zadregi, kje začeti s pripovedjo. Ali tam, ko je kirurgija našla pri zdravljenju rakavih bolnikov obetavno pomoč v radijevih in rentgenskih žarkih, ali pa z dnem, ko je bil odprt Banovinski zavod.
Če sva natančnejša, zanimali so naju nastajanje, nastanek in delovanje Onkološkega inštituta v prvih letih, ki so trajala desetletja, ko je inštitut bival začasno v opuščeni vojašnici. Modra je prav, da že tu razčistimo, da je šlo za človeško prebivališče, čeprav posebne vrste, ne pa za hlevsko poslopje. Trud za novo zgradbo je obrodil sad šele po sedmih desetletjih.
Gradivo se v času najinega ogledovanja urejali po “uradni dolžnosti” in je bilo tako le zbir uradnih dopisov, zasebnih pisem, izrezov iz javno objavljenih besedil in besedil neobjavljenih osnutkov, ki pa so pomembna za razlago določenih dogajanj. Na žalost so jim še manjkala znamenja strokovne arhivske ureditve.
Najino zanimanje so vzbudila prav ta, za inštitut komaj znosna desetletja, katerih drugo polovico sva sodoživljala in ki bo kaj kmalu pozabljena, nič manj pa ni zanimiva ona prva polovica, bolj “skrivnostna”, ki je že pozabljena. Svoje pisanje imava za skromen, seveda brezupen upor v teh bridki resnici.
Jurij Lindtner in Janez Škrk
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.