Poezija ne obstaja

Zgodbe iz zbirke Poezija ne obstaja (Poesia non esiste, 1973) se razlikujejo od prejšnjih po dolžini in predvsem po tematiki in kompoziciji. Prevladujoča tema je poezija v odnosu do življenja, časa, mode, resničnosti. Montalejeve zgodbe so tudi tukaj nekakšne pesmi v prozi, a tu je uporabil poseben model “portretiranja” tipičnega pesnika, intelektualca, glasbenika itd. tedanjega časa in v nekaterih primerih tudi morda še našega. V nosilni zgodbi pripoveduje o mladem nemškem vojaku, ki v mračnih medvojnih Firencah po policijski uri obišče pesnika, v stanovanju, kjer se skrivata dva ilegalca, da bi mu izročil prepisane Höderlinove pesmi, kijih v tedanji Italiji ni bilo mogoče dobiti. Lahko si predstavljamo paniko, ki je grabila vse tri stanovalce, ko je avtor sprejel gosta. Med enim in drugim kozarcem vina sta se pogovarjala o poeziji, nakar je mladi Nemec izjavil, da poezija ne obstaja. S takim, že skoraj cenenim nihilizmom pa se pesnik ni mogel strinjati…