Paranoja

Willema Frederika Hermansa (1921–1995), nizozemskega pesnika, dramatika, fotografa, predvsem pa prozaista, na Holandskem uvrščajo v sam vrh tamkajšnjega literarnega ustvarjanja. Paranoja, zbirka zgodb z nadrealistično tendenco, ki je izšla leta 1953, še danes velja za enega največjih dosežkov nizozemske povojne kratke proze. Junaki v njej iščejo resnico znotraj lastne paranoidne osebnosti, med ljudmi, ki niso to, kar se zdijo. Vedno jih nekdo nadzoruje, jim sledi, grozi, jih izdaja. Da bi se zavarovali in razkrili namene svojega nasprotnika, počnejo stvari, ki jih le redko razumejo. Izgubljajo se v odločitvi, na katero stran stopiti, begajo jih ljudje, ki se izdajajo za njihove bližnje, strašijo jih krpe spomina na tragične, zdaj potlačene dogodke iz preteklosti. Zgodbe, ki nihajo med bizarnim, nasilnim, skrivnostnim, napetim in pretresljivim, se tudi po več kot pol stoletja še vedno odlično berejo.