Uroš Zupan v knjigi Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost popisuje svoje izkušnje z literarnimi nagradami, ki jih je prejel v petindvajsetih letih ustvarjanja. Besedilo učinkuje, kot da je nastalo v enem zamahu, in ne govori le o ritualih nagrajevanja, temveč ob osebni zgodbi prikazuje tudi polpreteklo zgodovino: zadnja leta nekdanje države in čas po osamosvojitvi.
Avtor je do sebe in drugih neprizanesljiv, vendar ne tako brutalen kot včasih Bernhard. Bolj kot na ostrino stavi na tišje in prefinjene tone, humor in prijazno ironijo. Njegovo pisanje je znotraj slovenske literarne esejistike več ali manj edinstveno, ob tej knjigi pa se zdi, da obrača novo stran.
Zupan, rojen leta 1963 v Trbovljah, je pesnik, esejist in občasno prevajalec. Njegova dela so prevedena v številne evropske jezike, prejel pa je več slovenskih in tujih literarnih nagrad.
Knjiga je izšla leta 2013 pri Literarno-umetniškem društvu Literatura v zbirki Novi pristopi (56). Obsega 125 strani, ima mehko vezavo, meri 13,5 x 19,0 cm, ISBN pa je 9789616717816.
Podobne knjige, ki jih lahko naročite
Anita Ogulin, Vasja Jager (2025)
Št. strani: 184
Oliver Sacks (2015)
Št. strani: 315
Auer Margit (2019)
Št. strani: 205
Dr. Melanie Joy (2023)
Št. strani: 190
William Dalrymple (2012)
Št. strani: 382


Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.