Avtorja v knjigi pokažeta, da lastništvo medijev ni zgolj akademska razprava brez zveze z medijsko prakso. Predstavljata več modelov urejanja, ki sicer niso popolni, a lahko preprečijo marsikatero sporno ravnanje. Za njimi stoji politična volja in spoznanje, da ne država ne trg nista najboljša regulatorja medijskega prostora. Modeli hkrati kažejo, da je mogoče zaznati tudi tako težko otipljiv pojem, kot je medijski pluralizem.
Knjiga opozarja, da se svarila pred prikritim ali očitnim, pogosto povsem zakonitim zgoščanjem lastništva rada umaknejo zahtevi po jasnih dokazih o zlorabi, na primer o cenzuri novinarskih prispevkov. Tak pogled po mnenju avtorjev spregleda razliko med zmožnostjo delovanja in dejanskim izvajanjem moči. Imetniki medijske moči zato pomen lastništva pogosto zmanjšujejo, odgovornost pa prelagajo na novinarje in oglaševalce.
Avtorja opisujeta tudi spremembo evropske medijske politike. Zaradi globalne gospodarske povezanosti države krepijo položaj domačih medijskih podjetij, zato so do koncentracije bolj strpne, odpor proti mednarodnemu nadzoru pa se povečuje. Metodološko knjiga sledi raziskavam Bagdikiana, McChesneyja in Algerja, vendar gre korak dlje: preučuje, kako se koncentracija lastništva prevede v koncentracijo mnenj. Primeri iz Italije, Velike Britanije, Francije in ZDA kažejo, da je medijska moč predvsem politična moč.
Knjiga Monopoli – Družabna igra trgovanja z mediji je izšla leta 2005 pri založbi Maska kot tretja knjiga zbirke Mediakcije. Obsega 306 strani, njena velikost je 17,0 x 24,0 cm, ISBN pa 9789616572019.
Podobne knjige, ki jih lahko naročite
Anita Ogulin, Vasja Jager (2025)
Št. strani: 184
Oliver Sacks (2015)
Št. strani: 315
Auer Margit (2019)
Št. strani: 205
Milan Dekleva (2020)
Št. strani: 25
Dr. Melanie Joy (2023)
Št. strani: 190
William Dalrymple (2012)
Št. strani: 382
Gustave LE BON (2016)
Št. strani: 227
Auer Margit (2020)
Št. strani: 206
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.