Moj zadnji vzdihljaj

Zadnjih deset let svojega življenja je moja mati polagoma izgubljala spomin. Živela je v Zaragozi z mojimi brati, in včasih, ko sem jo prišelobiskat, smo ji v roke dali revijo, ki jo je skrbno prelistala od prve do zadnje strani. Nato smo jo navidezno zamenjali z drugo; isto revijo je z enako skrbnostjo prelistala še enkrat.
Na koncu ni več prepoznala svojih otrok, niti zase ni več vedela, kdo je (nasprotno pa s telesnim zdravjem ni imela nobenih težav, za svoja leta je bila celo presenetljivo čila). Stopil sem skozi vrata, jo objel in poljubil, ostal nekaj časa poleg nje, zatem pa odšel in se takoj znova vrnil: sprejela me je z enakim smehljajem, me povabila, naj sedem, kot bi me bila prvič videla. Spomnila se ni niti mojega imena.
V srednji šoli v Zaragozi sem znal na pamet našteti imena vseh španskih vizigotskih kraljev, velikost in prebivalstvo vseh evropskih držav in še kup podobnih nekoristnosti. Navadno v šolah vsi najbolj zaničujejo prav tovrstno mehanično pomnjenje.
Z leti postaja prej omalovaževano pomnjenje dragoceno. Vse življenje nezavedno kopičimo spominske beležke, dokler nam nekega dne kot strela z jasnega ne uide ime prijatelja ali sorodnika. Preprosto pozabili smo ga. Ali kdaj drugič srdito iščemo besedo, ki jo seveda poznamo in jo imamo čisto na koncu jezika, vendar zaman; kot zakleto takrat noče priti na dan.
Te in še dosti drugih pozab, ki neizbežno sledijo, nas sčasoma pripeljejo do spoznanja, kako pomemben je v resnici spomin. Amnezija – sam sem jo prvič občutil nekje pri sedemdesetih – se začne pri lastnih imenih in naj¬bližjih dogodkih: kam sem pred petimi minutami dal vžigalnik? Kaj sem že…