Krščanstvo na zatožni klopi

Čemu ta knjiga? Čemu spet pisati o usodi krščanstva po celih stoletj ih pamfletov, polemik in apologetike? Zato, ker je ob koncu tega leta 2000 po vseh slavjih in spominskih slovesnostih čas za poglobljenost in spraševanje. Mar ni vsaka obletnica priložnost za dozorevanje, povabilo k razmisleku? V tem letu proslavljanj dveh tisočletij me je med množico vsakovrstnih poročil in del še posebno presenetilo dvoje.
Najprej je to vpliv, ki ga imajo v javnosti razmišljanja, posvečena izvorom krščanstva, in to že nekaj let. Tu mislim seveda na neverjeten uspeh dela Jacquesa Duquesna z naslovom Jesus ali na uspeh televizijske serije Corpus Christi, bolj splošno pa na privlačnost svetopisemskih vprašanj, če že ne kar radovedno zanimanje zanje ali za kontrastov polno podobo svetega Pavla. Medtem ko Janez Pavel II. vabi k spokornim in spravnim dejanjem, ko papež sam spodbuja kristjane, naj se odkrito soočijo s temačnimi obdobj i svoje zgodovine, vidimo, kako hkrati tudi tradicionalno laični dnevniki, kakršen je Le Nouvel Observateur, posvečajo posebne izdaje »Jezusu« ali »velikim dogodkom krščanstva«. Filozofi, sociologi in zgodovinarji resnobno stikajo glave nad prihodnostjo krščanske vernosti v sodobnem laičnem času. In potem še vse tiste skupine, ki semjim bil pogosto priča in ki v svojih župnijah, škofijah in gibanjih ob jubileju razmišljajo o smislu svoje vere ali o skrivnosti Svete Trojice. Nesporno je, da krščanstvo vzbuja zanimanje.
Potemje tu zelo topel sprejem, ki gaje bilo deležno delo Velike iznajdbe krščanstva,! ki sem ga imel čast urediti. Ta knjiga prek raznovrstnih prispevkov o tako različnih temah, kot so politika, znanost, človekove pravice ali položaj ženske, pokaže, kako zelo je naša sodobnost utemeljena v krščanstvu. Celo v tako posvetnih družbah, kakršne so naše, kjer je vpliv religioznega močno oslabel, so naše vrednote, kot so laičnost, človeška oseba, demokracija…