Nobena skrivnost ni, da je moderna umetnost zašla v hudo krizo in da ji grozi razsulo. Najrazličnejši so razlogi, ki so pripeljali do tega žalostnega stanja: od subjektivnih do objektivnih, od človeške in umetniške nezrelosti samih nosilcev umetnosti do usodne razosebljenosti in brezdušnosti, ki sta posledici čedalje bolj neobvladljivega tehničnega razvoja.
Redki, zelo redki so umetniki, ki so se temu razdiralnemu toku zmožni postaviti po robu. Med temi samotneži je prav gotovo Krištof Zupet, ki že skoraj pol stoletja več ali manj neopažen vztraja v svojem vzvišenem poslanstvu polnokrvnega umetnika. Kateri so odločilni dejavniki, ki so mu omogočili, da je ostal trden in zvest resnični umetnosti in je kot tak nadaljevalec žlahtnega umetnostnega izročila, ki od antike preko gotike in renesanse sega v naš čas?
Najprej je tu pristna in globoka religioznost, ki so jo rojenice Krištofu položile že v zibelko. Religioznost je zanj – podobno kot nekdaj za njegovega vzornika Groharja – nekaj povsem naravnega in samoumev-nega. Omogoča mu celovit, spoštljiv in odgovoren odnos do nedoumjive skrivnosti človeka in življenja nasploh. Krščanski etos ga človeško prečiščuje in osvobaja, vzravnava in močni, kar vse je predpogoj za resnično umetnost. Umetnik je in mora biti "cel človek" (Prd 12,13) – v živem, osebnem stiku z Absolutnim, ki je pravir resnične lepote in najglobljega navdiha. Krištof prinaša v umetnost Smisel in Resnico, ki v navezi z Ljubeznijo osvobaja in osrečuje…
Mnenja
Počisti filtreZaenkrat še ni mnenj.