Kozmična telepatija 2. knjiga (1. del) – Brezmejne pojoče vezi telesa in duha mehiških Majev – Razsežnosti brezčasja in večnosti v kulturi Majev

Knjigi pripovedujeta o modrosti starih Majev, ki po izjemni prodornosti in tudi skrivnostnosti morda krepko presega številna izročila naravnih ali z naravo uglašenih ljudstev. V mnogih ohranjenih kulturnih drobcih ali prežitkih se je sicer še ohranila majevska tradicija v spominu redkih. Čudežne so bile sposobnosti prednikov, pravi majevska sveta knjiga Popol Vuh. Izjemna učenost majevskih modrecev je verjetno začela počasi toniti v pozabo že pred našim štetjem. Arheološko datirana zlata doba in vrhunec majevske kulture se je odvijal že v obdobjih, ko na ozemlju današnjega evropskega prostora nismo še niti začeli šteti let! Vendar je največji razcvet majevska civilizacija dosegla že mnogo poprej – v stoletjih in morda celo tisočletjih pred našim štetjem. Vsaj še 500 let za tem so Maji živeli dedovana izjemna duhovna spoznanja, ohranili pomembno filozofijo življenja in bogato materialno ter duhovno kulturo, sledili še danes nedosegljivi znanosti (še zlasti astronomski) ter uživali bogato in sporočilno umetnost, tako likovno, arhitekturno kot glasbeno.

Glasba, ki je bila najverjetneje v kulturi Majev vselej predvsem zvočna terapija, je bila v majevski družbi nepogrešljiva. Pravzaprav so se astronomska dognanja, dosežki znanosti, medicine in glasbe medsebojno dopolnjevali in služili drug drugemu. Duhovno iskanje življenjskih Resnic je zahtevalo vztrajno in natančno raziskovanje vesolja, njegovih zakonitosti in tudi zakonitosti bivanja na Zemlji. Znanost je tako botrovala dragoceni umetnosti, polni skrivnostne simbolike in skrite povednosti, ki je povratno vplivala na vsakodnevno življenje in duhovna iskanja.

Avtorica v prvi knjigi, Razsežnosti brezčasja in večnosti v kulturi Majev, iz duhovnega zornega kota razloži genezo in sveto knjigo Popol Vuh. Bralcu odstira način vzpenjanja po devetdimenzionalni osi zavesti skozi snovni in nesnovni svet in 9 ravni celovitega in popolnega. Opisuje starodavna majevska obredja, na primer klicanje dežja, posvetitev na vrhu svetega drevesa v obredjih ognja, simboliko svete kače in svetega drevesa, pomen svetih krajev in svetišč ter magijo Sonca, Zemlje, planetov in zvezd, predvsem pa revolucijo osrediščene zavesti ali enovitosti ter pot do Nemega znanja Univerzuma. Tovrstno potovanje na vrh ali v Tišino je cilj starodavnih duhovnih bojevnikov in namen življenjskega iskanja. Toga stara logika se mora namreč umakniti dostojanstvu povezanosti z vsemi ravnmi resničnosti, pa tudi z vsemi pojavnimi oblikami ali bitji. Stari Maji so vztrajno poskušali presegati zamejitve časa in prostora ter tako doseči izjemne sposobnosti galaktičnega metačloveka ali popolnega in prebujenega bitja, ki se je vrnilo v svoje izhodišče in Središče.