James Tate je večni enfant terrible ameriške poezije. Njegove čudne, provokativne, za koga morda celo moteče pesmi že več kot petintrideset let vznemirjajo druge pesnike, kritike in bralce. Po vsem tem času in po vseh prejetih nagradah pa se zdi, da je Tate še vedno outsider, sijajen, nemiren mladenič, ki se ni nikoli zares ustalil.
Njegov pesniški svet je zgrajen na ganljivi noti presenečenja. Na tem, kar nas, kot pravi, “premakne z našega trenutnega stališča”. V njem se prepletajo spogledovanje z norostjo, strast, ranljivost, tragičnost, smešnost, osvobajajoče čudenje, anekdotična lucidnost … Vse na enem mestu človeškosti. V središču je jezikovni pogled, prek-realistična igra besed, ki se pojavljajo, prepletajo, izginjajo in v sopomenih, novih pomenih in nenavadnih zvezah snujejo avtonomen izraz. Tate je bil med prvimi, ki so v ameriško tradicijo vnesli nadrealizem. (iz spremne besede)
Da lahko
pogledam
čisto skozi njo,
mi reče,
pogledam,
ne vidim nič:
(Ogledalo, stran 52)
Prevod: Tomaž Šalamun, Jure Potokar
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.