Inženir človeških duš – 1. del

Inženir človeških duš je grenko-sladki roman o življenjskem romanju Dannyja Smirickega, češkega pisatelja, ki po sovjetski okupaciji Češkoslovaške emigrira v Kanado. Tam postane profesor ameriške literature na univerzi v Torontu in priljubljen član češke emigrantske skupnosti. Uživa v svojem varnem, mirnem življenju in hkrati obuja spomine na najrazličnejše totalitarizme 20. stoletja, v katerih je bil prisiljen živeti. A kljub vsem grozotam, ki jim je doživel, glavno vlogo v njegovih zgodbah vedno igrajo dekleta. Inženir človeških duš je roman o ljubezni do življenja. Ali kot pravi njegov podnaslov: entertejnment na stare teme življenja, žensk, usode, sanjaštva, delavskega razreda, kifeljcev, ljubezni in smrti.

Josef Škvorecky (Nahod, 1927 – Toronto, 2012) je bil češki pisatelj, ki ga je Milan Kundera označil za najpomembnejšo češko literarno figuro druge polovice 20. stoletja. Že v šestdesetih letih je sodil med najpriljubljenejše češke avtorje in postal celo eden od simbolov praške pomladi. Po vdoru sovjetske vojske leta 1968 je emigriral v Kanado in tam skupaj s svojo ženo ustanovil založbo Sixty-eight publishers. Pod njenim okriljem sta nadaljnjih triindvajset let izdajala tekste vseh najpomembnejših čeških pisateljev, ki so bili v domovini prepovedani. Škvorecky velja za pikrega, ironičnega in inteligentnega pisatelja z zelo zabavnim, ganljivim in izpiljenim slogom. Njegovi najpomembnejši romani so Strahopetci (1958), Oklepni bataljon (1972), Prima sezona (1975), detektivska trilogija s poročnikom Borovnico (1966-1980) in seveda njegovo največje delo, Inženir človeških duš (1977), za katero je nominiran za Nobelovo nagrado.