Filozofija osamljenosti

Ali smo v času družbenih omrežij in nenehne spletne povezanosti bolj osamljeni kot nekoč? Mediji pogosto govorijo o epidemiji osamljenosti in odtujenosti v digitalni dobi. Norveški filozof Lars Svendsen, profesor na Univerzi v Bergnu, je to prepričanje kritično preveril. Pri tem je ugotovil, da marsikaj, kar je o osamljenosti mislil, ne drži.

Osamljenost obravnava kot večplasten pojav. Včasih je prehodna in vezana na okoliščine, drugič človeka spremlja vse življenje. Sprašuje se, ali jo povzročajo osebnostne lastnosti, življenjske razmere ali način, kako dojemamo svet. Opira se na raziskave, ki jo povezujejo z nezaupljivostjo, slabšo samopodobo in zagledanostjo vase. Hkrati opozarja, da danes ni nujno več osamljenih kot v preteklosti.

Večjo težavo vidi v pomanjkanju samote. Težko ostanemo sami s seboj, ne da bi posegli po telefonu ali računalniku, čeprav je samota lahko prostor za premislek, notranji mir in osebno rast. Knjiga jasno loči osamljenost od samote in razmišlja o njunem pomenu za posameznika in družbo. Bralca spodbudi, da premisli o lastni izkušnji. Svendsen je napisal več kot deset knjig, v katerih se je ukvarjal tudi s strahom, svobodo, zlom in dolgčasom.

Delo z izvirnim naslovom Ensomhetens filosofi je prevedel Andrej Poznič. Izšlo je pri založbi Ciceron leta 2025, obsega 205 strani, mere so 130 × 200 × 11 mm, ISBN 9789617192070.