Zdravilo za Ano

Živ človek, človek iz mesa in krvi, ki nastopa v Rokovi poeziji, razume, da je diktat ljubezni lahko tudi nasilen, da je ljubezen sila, ki si te pokori, da te ljubezen tako zalije, da je tvoje srce poplavljeno področje in vse naokrog en sam nepregledni horizont vode. Ta voda je ženska. Ženska je jezero, ki ima svojo pošast in svoje ribiče. Ženska-jezero lahko moškega, ki je umazan – od poti in žeje, sicer umije in napoji, vendar ali je sposobna tudi tistega, česar si on od nje dejansko želi – potolažiti neutolažljivo, napojiti njegovo dehidrirano dušo, prinašati hrano večno zevajoče¬mu kljunu v prsih, premagati njegov strah, ki se vedno oklepa ljubezni, postati dom satelitu, izgubljenem v globinah črnega vesolja?