Vzgojiti sina

Očetje so bogovi

Med postavljanjem omejitev in odnosi med starši in sinom se začne že ob samem rojstvu. Oče, ki čaka, da bo svojo vlogo prevzel takrat, ko bo sin že mladostnik in se bodo z njim začele težave, se spušča v veliko nevarnost; na svojega sina bo imel le malo vpliva. Trinajstletni fant lahko preživi dneve in dneve ter hodi od enega prijatelja do drugega, ne da bi pogrešal svoje starše. Čas, namenjen učenju otroka, je zelo pomemben, toda nikoli ne more nadomestiti ur, ki so sinu potrebne, da očeta sprejme z vsem svojim srcem in dušo. 

Očetje in sinovi

Morda je nenavadno, toda ko fantje ugotovijo, v čem imajo težave s svojimi očeti, se počutijo močnejše. Kadar
pa komunikacija zabrede v pikro zmerjanje in laganje, fantje zapadejo v občutek “saj nisem nič vreden”. To pa zato, ker so očetje za svoje sinove bogovi. Pošten, spoštljiv odnos med očetom in sinom deluje, kot da se je oče spustil z gore nazaj med običajne ljudi. Ko oče s sinom deli svoje najglobje občutke in skrbi, pri tem pa še vedno ostane v svoji vlogi Očeta, sin občuti in vsrka njegovo močno, neprikrito moškost. Oče sinu sporoča: “Vreden si odkritega odnosa.” Ob tem pa se sin iz prve roke nauči, kako se ob poštenem in odkritem izmenjavanju čustev okrepi odnos.

Ko je slovita raziskovalka Shere Hite intervjuvala 7.239 moških in jih spraševala o njihovih odnosih z očeti, ni skoraj nihče med njimi rekel, da si je ali pa da si je bil s svojim očetom blizu.

Pogosto smo navdušeni, ko vidimo, da je fant, ki je v življenju izkusil vse najslabše – revščino, nasilje, trdo roko – zrasel v moškega, ki je sposoben žrtvovati svoje življenje v dobro drugih. In prav tako pogosto se čudimo, kako lahko nekdo, ki mu je bilo vedno postlano z rožicami, postane nasilnež. So krivi biologija, njegova psihologija, vzgoja, šolski sistem? Običajno najdemo razlago nekje na sredini – vsega po malo. Vendar pa pri določanju fantove življenjske poti deluje še neka druga sila. Za njegov biološki in psihični razvoj ter način vplivanja kulture je odločilna skrivnostna in nedoumljiva moč moške duše.

Deček ni tisto, na kar kaže njegovo neprimerno vedenje. Sami pri sebi moramo natančno razlikovati med svojim sinom in med njegovim slabim vedenjem. Otroci niso slabi, so le mladi in brez izkušenj. Za otrokovo »porednostjo« se v večini primerov skriva njegova potreba po raziskovanju in odkrivanju življenja.

Matere in sinovi

Deček se vse o svetu žensk nauči od svoje matere. Pri tem ne mislimo na žensko, ki je stereotipno “slabotna” ali “pomehkužena” in “ne obvlada matematike”, temveč na Žensko, ki spoštuje zemljo, naravo in življenje. Takšno žensko mora ponotranjiti deček; nauči ga naklonjenosti do drugih in odnosov z drugimi. Fantovo ponotranjenje odnosov z materjo odloča o tem, kakšne odnose bo imel z drugimi ženskami kasneje v življenju. Za sinove je najboljše, če matere ostanejo v njihovem življenju do tistega trenutka, ko sinovi pokažejo, da so pripravljeni začeti pot prehoda čez most (glej 10. poglavje). Potem pa mora mati spustiti njegovo roko, jo potisniti v očetovo dlan in se sama umakniti korak nazaj.