Taka punčka iz cunj, ki v pravljice verjame …

Nekoč mi je oče, zdravnik po poklicu, pripovedoval o izgubljenih dušah, ki niso rojene za ta svet. Bila sem otrok, vendar se dobro spominajm, kako trdno me je držal za roko in pazljivo izbiral besede, da bi pojasnil, kar se v bistvu ne more razumsko pojasniti. Tiste dni sem ravno prebirala Piko Nogavičko, ki tudi na nek način ni bila rojena za ta svet. A imela je moč, strašno fizično moč. Bila je upornica, ni sprejemala pravil družbe, ni se podrejala normam družbe. Kako pa je, če nimaš te velike fizične moči, kako je, če sploh nimaš moči in se prebijaš iz dneva v dan in je vsak naslednji dan vedno bolj prazen? Bežati, bežati, vsi mi na nek način bežimo, a vendar sprejemamo vsak dan nove in nove kompromise, izdamo svoje sanje in hrepenenje. Prekletstvo drog ni samo v odklopu in popolnem begu, skrivnost je zakopana mnogo globje. In v poetični zgodbi poezije in proze Franjo Frančič izpoveduje v Punčki iz cunj ravno to. Popolno nemoč, bolečino vdaje in tiho žalost, ki nas preplavlja.