Šumenja

Očitno se mi je od nekod prikradel vzorčni, po malem kultni verz Barbare Korun, ki pa ni o šumenju – vse je v tišini. Morda je prišlo do asociacije, ker oznaka šumenje označuje prav tišino.
Tega, čemur pravimo tišina, ni. So le stalno gibanje podob, drsenje zvokov in izbruhi raznovrstnih zaznav, pobliskov, misli in uvidov, ki se neprestano izmenjujejo na platnu naše zavesti, kjer se predvaja bolj bleda različica filma resničnosti.
Pesmi Tine Kozin to resničnost najprej odločno zgrabijo in ji nato pripravijo presenečenje, ko je z vso nežnostjo in natančnostjo, kar ju premore pesniški jezik, razstavijo v pesmih.
Po drugi strani pa se mi nenavaden verz vsiljuje, ker na nekem ključnem mestu v zbirki Tine Kozin beremo: “meni nekatere besede zvenijo nečloveško.” Zato si misli, da je svojevrsten pesniški čudež, da pesmi vendarle utripajo v naravnem pesniškem ritmu.
Stabilno, stanovitno (si) podajajo lahke besede, pa z razorožujočo pesniško lahkoto težke. Polne so pomenskih vhodov in izhodov, prepredene so z gosto mrežo elegantnih izmikov in spretnih približevanj. – Mojca Pišek