Sistem transcendentalnega idealizma

Friedrich Wilhelm Jospeh Schelling, mladostni prijatelj in sošolec Hegla ter Hölderlina, je bil eden najvidnejših članov tako imenovane »nemške romantične šole« in je nemara najizrazitejši romantični filozof. Temelj njegove – zlasti mladostne filozofije – je pojem uma, ki je brez omejitev ustvarjalec vsega dejanskega. Komaj petindvajsetleten je leta 1800 napisal svoje verjetno osrednje delo, Sistem transcendentalnega idealizma, v katerem je nameraval »razviti vse dele filozofije v njihovi kontinuiranosti, celotno filozofijo pa kot napredujočo zgodovino samozavedanja«. Tisto, kar je posebej značilno za to delo, je, da se harmonija ali sinteza teoretičnega in praktičnega zgodi šele v umetnosti. Filozofija umetnosti je zato v tej zgodnji Schellingovi fazi temeljni kamen vse filozofije. Svojo renesanso je doživel Schelling šele v 20. stoletju, ko posamezni segmenti njegove misli najdejo plodna tla pri mnogih filozofih, od Heideggra prek Lacana do Franka, predvsem pa so anticipacija najambicioznejših poskusov na področju marksistične estetike, na primer Lukácseve in Adornove.