Resnične prisotnosti

eorge Steiner (1929) je eden izmed najboljših sodobnih poznavalcev evropske literature. Naredil je bleščečo univerzitetno kariero: sredi petdesetih je doktoriral v Oxfordu, najprej, na začetku šestdesetih, poučeval v Cambridgeu, potem, od srede sedemdesetih, angleško literaturo in primerjalno književnost v Ženevi ter se nazadnje, v devetdesetih, vrnil v Oxford, kjer so posebej zanj odprli stolico za primerjalno književnost. Obravnaval je številne pisce od Homerja do Kafke in napisal knjige o Antigonah od Sofoklove naprej, o smrti tragedije, se pravi o umiranju tragedije v novoveški drami, o Tolstoju in Dostojevskem ter o Heideggru. Sam sebe imenuje Kulturkritiker in Sprachphilosoph, razen z literarno vedo pa se je ukvarjal tudi s teorijo kulture, filozofijo jezika, hermenevtiko in teorijo prevajanja. 

V knjigi Resnične prisotnosti (1989), sestavljeni iz treh esejev, ga najprej spoznamo kot kritika kulture, umetnostnega oziroma literarnega obrata, ki proizvaja neznanske količine sekundarnega in celo terciarnega diskurza o umetnosti, glasbi oziroma literaturi; ne le komentarje, ampak tudi komentarje komentarjev, parazitski diskurz, ki živi od svojega gostitelja, umetniškega dela. Steiner svari pred filtrirnim, odmikajočim posredništvom komentarja, ki marsikdaj vzdržuje le iluzije akademske srenje o njeni lastni pomembnosti, in nenasitnimi apetiti lahkotno konsumirajočega občinstva. Od gledalca, poslušalca oziroma bralca terja več: estetsko-etično senzibilnost, neposredno odzivnost, odgôvornost v razmerju do umetniškega dela, ki je do njega hkrati tudi edina odgovorna. Pravo gostoljubje.