Posvetila sta se večjim in manjšim skupnostim, ki so se samoiniciativno lotile spopada s podnebno krizo. Pot ju je peljala od Norveške, kjer se odvijata črpanje ogljikovega dioksida iz izpustov velikih industrijskih obratov in njihovo shranjevanje v geoloških jamah Severnega morja, prek Švice, kjer gre za črpanje ogljikovega dioksida neposredno iz ozračja, in Islandije, koder izkoriščajo geotermalno, vetrno in sončno energijo, pa vse do grškega otoka Tilos, ki je najboljši primer energetsko samooskrbnega območja, in škotskih Orkneyjskih otokov, kjer že vrsto let razvijajo tehnologijo, s katero bi bilo mogoče zajeti morsko energijo – valovanje in plimovanje.
Skupaj sta poglobljeno raziskala tudi industrijo litija, zaradi baterij ključne sestavine vseh elektronskih naprav in dobesednega gonila 21. stoletja. Spraševala sta se o nacionalni kognitivni disonanci; je zelena revolucija res mogoča le tam, kjer je na voljo veliko denarja, še posebno, če ta prihaja iz »črne«, naftne industrije. Iskala sta alternativne vire energije, analizirala električno mobilnost na Kitajskem in Norveškem ter njene prednosti in omejitve v velikih in majhnih državah. Z vsemi temi primeri sta skušala pokazati, da rešitve obstajajo. Da obstaja plan B.
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.