Svoboda

Vedno in povsod močni dominirajo nad šibkimi, človeška svoboda pa je pogosto zatrta s (formaliziranimi) pravili oziroma s silo. Države so lahko prešibke, da bi zaščitile posameznike pred zunanjimi grožnjami ali pa premočne v svojem despotizmu, da bi se družba lahko obranila pred njimi. Zato se svobodnejši posameznik lahko pojavi šele takrat, ko se družba aktivno angažira v politiki in ohranja svojo moralno držo proti oblasti in državi.

Avtorja v Ožini svoboščin zavračata statični princip zahodnega mita, po katerem je politična svoboda nekaj trajnega in stabilnega, kar je doseženo s procesom »razsvetljenstva«. Trdita nasprotno: pot do svobode je ozka in ostaja odprta le ob nenehni konfrontaciji med državo in družbo. Moč oblasti in družbenih elit v svobodni državi nikoli ni bila vprašljiva, vendar se morajo družbene institucije kontinuirano razvijati, tako kot se v njej spreminja narava konfliktov in potreb. Odnos med državo in družbo ponazarja krhko naravo svobode, ki temelji na nestabilnem ravnotežju. V preteklosti se je pogosto zgodilo, da je ena stran postala premočna, zaradi česar je svoboda v družbi pričela pojemati.

Dandanes se nahajamo sredi močne družbene destabilizacije marsikje po svetu in potrebujemo jasno izrisano pot do svoboščin, saj ta postaja čedalje bolj ozka in nepredvidljiva. Nevarnost, ki se pojavlja na obzorju, ni samo izguba naših političnih svoboščin, temveč tudi dezintegracija blaginje in varnosti, ki temeljita na svobodi.

»V knjigi trdiva, da se lahko svoboda pojavi in uspeva le tedaj, ko sta močni tako državna oblast kot družba. Močna država mora preprečevati nasilje, izvajati zakone in zagotavljati javne storitve, ključne za stanje, v katerem se ljudje lahko odločajo po svoji volji in odločitve uresničujejo. Močna, mobilizirana družba pa mora nadzirati in brzdati državo. Ožina do svobodne družbe je stisnjena med strah in zatiranje despotske države na eni strani ter nasilje in brezzakonje ob odsotnosti državne uprave na drugi.« – iz knjige