Občutje časa v francoski srednjeveški in renesančni književnosti

Knjiga prek posamičnih, klasičnih primerov iz srednjeveške in renesančne književnosti, ki se zvrstijo od 12. do 16. stoletja spregovori o razmerju protagonistov do sveta in smisla, kakor ga oblikuje njihovo občutenje »notranjega« časa. To je bodisi ciljno naravnano postajanje, bodisi perspektiva večnosti, trenutkov ali minevanja, s tem pa povezane možnosti za notranjo celovitost ali pa tragična občutja razdrobljenosti in izgube istovetnosti. Tok duhovne zgodovine različnih junakov se giblje od dinamičnega, aktivnega odnosa do stvarnosti, do pesimistične nemoči, ki se ustavi v statičnosti nedosežnih in idealnih alegorij, dokler aktivni princip z zanosom in novimi ustvarjalnimi silami zopet ne požene v renesansi.