Novodobniška duhovnost – Od zgodovinskih izvorov do sodobne podobe

Avtorica se na razmeroma celovit način loteva znanstveno relevantne in v sodobnem zahodnem svetu nadvse aktualne teme novodobniške (new age) duhovnosti, pri čemer se osredotoči predvsem na idejne vire, iz katerih zgodovinsko črpa, in kompleksne procese njihovih vplivov na sodobne, kompleksne in neredko težko pregledne ter razumljive religijske prakse. Analizo novodobništva avtorica sistematično strne v štiri sklope: holistično zdravilstvo, novopoganska gibanja, kanaliziranje in novodobniška znanost. Omenjena celovitost avtorici uspe s posrečenim predstavitvenim lokom, ki sega vse od idejnih korenin novodobništva do sodobnih praks. Tako locira vsebinske vire novodobniškega gibanja predvsem v zgodovinskem ezotericizmu, vire sodobnih praks pa predvsem v (alkimistični) mistiki. Analizo zgodovinskih virov smiselno dopolnjuje in v prepričljivo celoto povezuje analiza pozno-modernih družbenih razmer, ki šele omogočajo razmah novodobniškega gibanja. Tu avtorica osrednjo pozornost nameni predvsem sekularizacijskim procesom, ki pa jih ne predstavlja brez kritične osvetlitve, temveč opozori na večdimenzionalnost t.i. sekularizacijske teze in njeno geografsko in zgodovinsko omejenost na praviloma sodobne evropske razmere. Na tej podlagi Banova zagovarja tezo o kontinuirani religijski vitalnosti in celo o univerzalnosti religije: iz sodobnih družb religija torej ne izginja, temveč le spreminja oblike, skozi katere se družbeno udejanja. Avtorica v svoji analizi izpostavi predvsem moderno subjektivizacijo, ki v potrošniški družbi pripelje do novega odnosa do svetega, ki temelji predvsem na posameznikovi izbiri v razmerah sodobnega religijskega tržišča.