Kritika razsodne moči

Tretja Kantova Kritika, Kritika razsodne moči, prvič objavljena leta 1790, je bila dolgo časa v senci prvih dveh Kritik, ki sta, kot se je zdelo, vsebovali vse, kar je bilo bistveno za utemeljitev kriticizma: prva je odgovarjala na vprašnje pogoja možnosti objektivnega spoznanja, druga na vprašanje pogoja možnosti moralnega delovanja. Tretji je torej preostalo le še, da “konča celotno kritično nalogo” (Kant) in zgradi nekakšen most med ločenima področjima teoretičnega in praktičnega uma. Tako je Kant že v prvi Kritiki opredelil razsodno moč kot spoznavno zmožnost, ki omogoča, da pridobljena obča spoznanja ustrezno uporabimo v praksi: pomanjkanje razsodne moči navsezadnje ni drugega kot “neumnost in je hiba, ki ji ni mogoče odpomoči” (Kant). Vendar pa tretja Kritika ni le poskus premostiti prepad med naravo in svobodo, ampak vsebuje…