Kot bi Luna padla na zemljo

Milena Zupančič

Milena Zupančič je skupaj s priznanim pisateljem Tadejem Golobom ustvarila neizmerno dragoceno besedilo, v katerem skozi igralkino življenjsko pripoved (po)doživimo našo polpreteklo zgodovino ter premislimo številne velike sodobne dileme.

Tenkočutno, duhovito in premišljeno poročilo o življenju, nad katerim je »Bog ornk roko držal«.

Začela sta oktobra 2016 in prvih nekaj mesecev sta se pogovarjala, od avtorja pa ni “padlo” še nobeno poglavje.

Strinjala sta se, da to, kar počneta, ne sme biti kronološka biografija v smislu – najprej se je rodila, potem je šla v osnovno šolo … na akademijo … in njena prva predstava je bila ta in ta in druga ta in …

Od tu naprej pa nekako nista vedela, kako in kaj. 

Potem je Milena Zupančič nekega dne omenila, da gre skoraj vsak dan na pokopališče, pa kako je te občutke, ko stoji ob grobu, ob odprtih grobovih številnih domačih in prijateljev, uporabila tudi v predstavah in jo je bilo tega skoraj sram, in je steklo.

Od banalnega k pomembnemu, čeprav potem, ko je avtor pogovore pretipkal in uredil, največkrat ni več vedel, kaj je tisto prvo in kaj drugo. 

Tretje poglavje z naslovom ‘Kraljestvo za cigareto’ sta tako odprla z njenim jutrom (ki je ponavadi bolj pozno, ker ne hodi prav zgodaj spat) in ugotovila, da ga ne začne, kot je Milena Zupančič domnevala, s cigareto, pač pa: Najprej je kis, razredčen z vodo.

Jabolčni kis, ki ga napravi sama.

No, zadnja leta mu doda še tableto za želodec, ta je zdaj nujna.

S tem, da se ji je kis že drugo leto zapored pokvaril.

Samo en majhen konček ga je ostal.

Ta kis je delala že njena mama.

Zdaj ga dela Milena Zupančič sama že dvajset let in ga absolutno nikomur ne da, niti Maši in Dušanu.

Ima ga samo zase.

Z njim je veliko dela, in če se pokvari, je res žalostna.

Saj bi lahko v ‘štacuni’ kupila domači kis, naravni kis, kakor piše, ampak to ni to, nikoli ne moreš vedeti, kaj vse je tam ‘not’.

In ko jima je steklo – kar je moralo biti po kakšnih šestih mesecih, se pravi tam enkrat marca ali aprila lani –, je avtor začel pri delu uživati. 

Milena Zupančič je namreč, ob tem, da je izjemna igralka in izjemna ženska, tudi prav poseben človeški original. 

Sama bi takim rekla z enim od številnih izrazov, ki jih je avtor slišal prvič – prava slika brez okvirja.