Knjiga milosti

Knjiga milosti je Cohenova najnenavadnejša in najosebnejša knjiga. Sprva naj bi se imenovala Knjiga psalmov, ker gre za molitev, izpoved in apologijo. Petdeset besedil, lahko bi rekli tudi pesmi v prozi, je tako kot večina njegovih knjig razdeljenih na dva skoraj enaka dela. Psalm uporablja kot sredstvo osebne izpolnitve in se torej od liričnosti in dramatičnosti njegovih dotedanjih del pomika k misticizmu in veri. Pravzaprav Cohen premešča jezik molitve in obreda v sodobno izkušnjo, da bi na ta način izpovedal svojo duhovno in moralno prenovo. Molitve izražajo govornikovo šibkost, žalost in krivdo, ko se sooča s tem, kar se sprva zdi podobno nedoumljivemu vesolju. Takšna izpoved seveda zahteva, da se razgali, da ustvari delo, ki je bolj odprto in izpostavljeno od vsega, kar je napisal do tedaj. Čeprav se je Cohen dobro zavedal odličnosti in iskrenosti svojega dela, pa je imel pred izidom tudi pomisleke, ker je bila molitev v tistem času skoraj nekaj neprimernega. Živimo v tako modnem času. Nihče več noče potrjevati takšnih resničnosti. Ne prilegajo se sončnim očalom. (iz predgovora Jureta Potokarja)