Orhan Pamuk je Istanbul skoraj ves čas svojega življenja gledal od znotraj: tu je preživel otroštvo in mladost in tu živi še danes. Knjiga se začne kot osebni spominski zapis. Pisatelj opisuje družino, ki je v vsej svoji razvejenosti živela v veliki petnadstropni stanovanjski hiši, in odkriva družinske skrivnosti. Pripoveduje tudi o svojem odraščanju.
Spomin na zasebno življenje se sproti prelevi v zgodbo o mestu. Pamuk piše o Bosporju in plovilih, ki po njem povezujejo Evropo in Azijo ter Črno morje in Sredozemlje. Predstavi štiri turške književnike, ki so se zapisali Istanbulu, in poglede zahodnih piscev nanj. Med njimi je Théophile Gautier, ki je leta 1852 opazil, da se po istanbulskih ulicah poleg turščine sliši še grščina, armenščina, italijanščina, jezik sefardskih Judov, francoščina in angleščina. Avtor odkrito govori tudi o nacionalistični politiki turške republike in o pritisku na manjšine, zlasti Grke, Armence in Jude. Kot primer opiše pogrom leta 1955, ki je trajal dva dni. Sprožila ga je bomba v Atatürkovi rojstni hiši v Solunu, istanbulski časopisi pa so zDržavnimi oblastmi podprtim hujskaškim poročanjem razvnemali množice.
Osrednji pojem knjige je hüzün, turška beseda arabskega izvora, ki pomeni melanholijo. Pamuk ga razume kot občutje, ki ni zasebno, ampak skupno vsem prebivalcem Istanbula in jih povezuje v zamišljeno skupnost. Zgodovinsko ozadje hüzüna so sledi nekdanje veličine mesta, ki jih pozoren meščan opazi na vsakem koraku. Pojem podrobneje razčleni v desetem poglavju. Delna avtobiografija tako preraste v biografijo mesta, predvsem v obdobju od petdesetih do osemdesetih let 20. stoletja.
Knjigo je v slovenščino prevedel Jure Potokar. Izdala jo je založba Sanje leta 2016 v zbirki Kontinenti, obsega 367 strani in meri 15,0 x 24,0 cm. Izvirni naslov je Istanbul, ISBN pa 9789616387941.
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.