Iskanje izgubljenega človeka

Stephen Grosz je v petindvajsetih letih psihoanalitične prakse s pacienti preživel več kot 50.000 ur pogovorov. Iz te izkušnje je oblikoval trideset kratkih zgodb. V njih se za vsakdanjimi in tudi precej nenavadnimi vedenji razkrivajo motivi, ki jih ljudje pogosto ne vidijo niti sami. Izhodišče je Sokratova misel, da neraziskanega življenja ni vredno živeti.

Med junaki je profesor, ki pri sedemdesetih spozna, da je homoseksualec. Spoznamo tudi dekle iz brezhibno urejenega doma, ki vsako noč zmoči posteljo, in fanta z učnimi težavami, ki terapevtu pljuva v obraz. Vsako poglavje pokaže, kako psihoanaliza posamezniku pomaga, da se spremeni ali da sprejme, česar spremeniti ne more. Avtor poudarja, kako pomembno je, da nas nekdo posluša. Zgodbe kažejo tudi, da se iz teh srečanj analitik nauči prav toliko kot pacient.

Iskanje izgubljenega človeka govori o potrebi, da bi pripovedovali, razumeli in bili razumljeni. Govori tudi o spremembah, za katere si prizadevamo, in o izgubah, ki jih te prinašajo. Grosz, rojen leta 1952, se je šolal v Kaliforniji in na Oxfordu, danes pa v Londonu poučuje klinično teorijo. Njegove zgodbe sta objavila Financial Times in revija Granta. To je njegova prva knjiga, njeno skrajšano različico pa je predvajal BBC Radio 4.

Knjigo je v prevodu Branka Gradišnika izdala založba UMco leta 2015 v zbirki 1102. Izvirni naslov je The Examined Life. Prvi natis obsega 199 strani, mere so 210 × 260 × 15 mm. ISBN: 9789616954242.