Fatamorgana

Fatamorgana

Pesmi zbirke Fatamorgana se mogoče zdijo preproste v svoji strogi natančnosti in očiščene vse nepotrebne navlake, a so v resnici toliko bolj predane radikalni dekonstrukciji: ko namreč strukturo tako vešče, skoraj neopazno postavljajo na mesto vsebine, nikakor niso afirmativne, temveč subverzivno apropriirajo natanko tiste strukture, proti katerim se borijo. Kajti struktura je predvsem struktura moči, ki se razkriva skozi organizacijske strategije posameznih normiranih družbenih celic, kot je denimo družina.

Zato se v poeziji Anje Cimerman, ki tako učinkovito ubeseduje predmestje kot prostor liminalnega, odvija tudi nekakšno razosebljanje subjekta; zasebnost nima obraza, je zgolj družbeni konstrukt (ali ogrodje ali struktura) za zatiranje intimnega. Kajti intimno v resnici predstavlja vdor, nasilje, motnjo – to je glas soseda, ki ga hočeš nočeš slišiš med kopeljo in od katerega te loči samo nekaj centimetrov stene, ko se vsak na svoji strani predajata intimnosti, ki ne sme postati niti vidna niti skupna, čeprav si jo na neki čuden način že vnaprej delita.

Vzorni zasebnik – bivajoči, kot ga imenuje Cimerman –, je zgolj politično korektna lupina brez vsebine, ki bi s svojo enkratnostjo sicer ogrožala celotno družbeno in psihološko konstrukcijo sveta, v katerem se je znašel.

Ni čudno, da se mnoge pesmi Fatamorgane zdijo kot drobci neke popolnosti: kar je popolno, je namreč treba izbrisati in sebe pozabiti, kot pravi Cimerman, celo več kot enkrat.

O avtorici:

Anja Cimerman (1989) je grafična oblikovalka, scenografinja začasnih prostorov in mentorica delavnic animacije. Po obsežni seriji literarnih delavnic je svoja dela, pretežno poezijo ter nekaj proze in recenzij, objavljala na spletni Literaturi in Airbeletrini. Sodelovala je pri organizaciji proznih večerov Prebranec. Ima potapljaški izpit in postaja improvizatorka. V začetku 2017 je prenovila grafično podobo revije Literatura, jeseni vanjo prispevala svoje pesmi, konec leta oddala rokopis. Fatamorgana je njena prva pesniška zbirka.