Bojevnik upanja

Kljub lepoti pokrajine ne gledam prav dolgo skozi okno.
Zaprem veke. Z zaprtimi očmi poslušam pesmi. Ta otročad tako revnega porekla moli za otroke vsega sveta. Iz njihovih src prihaja tako bogastvo, taka modrost! V mislih vidim, kako gredo mimo pogledi teh otrok in starcev, ki me obkrožajo, v njih opazim ogenj, čarovnijo, milost. V tem tako dragocenem trenutku v mislih odidem po svetu in premišljujem o novicah, ki sem jih prebral v časnikih ali čez dan poslušal po radiu ‘”” Grozno, afriško ljudstvo se pobija med seboj, pa to nikogar ne zanima! Pretresen zaradi takih nesreč spregovorim z Bogom. Prosim ga, ali lahko spremeni človeško srce, da bo bolj• dovzetno za sočutje, pravičnost in ljubezen.
Ta molitev se vedno konča spokojno. Na koncu se približam oltarju in povem nekaj besed navzočim. Blagoslovim jih, vstanemo in odidemo, nasmejani in pomirjeni. Zunaj otroci spet postanejo navihani in hrušč se spet začne. Toda vmes je bil ta trenutek. In ta lepa tišina…