Strah

“Predajte se strahu. Tiho vstopite vanj, da boste lahko preučili njegovo globino.

Včasih se zgodi, da sploh ni zelo globok.”

Če v vašem življenju ni ljubezni, vas postane strah. Ta vas prežema povsod, kajti povsod so sovražniki, ni prijateljev, celoten obstoj pa se vam zdi sovražen; zdi se vam, da ste naključni, brez korenin, brez doma. Zato ne namenjajte veliko pozornosti strahu, kajti takšno ravnanje je nevarno. Če preveč pozornosti namenjate strahu, ga hranite, zato raste. Obrnite mu hrbet in se usmerite k ljubezni. Samo ljubimci so neustrašni, samo v trenutku poglobljene ljubezni ni strahu. V trenutku poglobljene ljubezni obstoj postane dom – niste neznanec, niste odpadnik, sprejeti ste.

Strah je druga plat ljubezni. Če ljubite, strah izgine. Če ne ljubite, vznikne strah – izjemen strah.

Strah je neotipljiv kot vaša senca, pa vendar obstaja. Tudi senca obstaja. Neotipljiva, negativna, a ne neobstoječa. Včasih lahko izrazito vpliva na vas. Ko se v džungli bliža noč, vas je lahko strah vaše lastne sence. Na samotnem kraju, na samotni poti, se lahko podate v beg zaradi nje. Vaš tek je resničen, beg je resničen, vzrok pa neotipljiv. 

Strah na ljudi vpliva različno, od bežnega nelagodja ali cmoka v grlu do vrtoglave panike, ko se jim zdi, da bo konec sveta. Od kod izvira strah? Kam gre?

Iz knjige:

“Zenovska zgodba pravi: Možakar je ponoči hodil po kamniti poti. Spodrsnilo mu je in padel je. Bal se je, da bo zgrmel več sto metrov v globino, saj je vedel, da je na robu potke prepad, pod njim pa dolina. Oprijel se je veje, ki je segala nad rob previsa. V temačni noči je videl samo brezno brez dna. Zakričal je in zaslišal je odmev svojega lastnega glasu – nihče ga ni slišal. Lahko si predstavljate, kako se je možakar vso noč mučil.  Vsak trenutek je bila smrt pod njim, začelo ga je zebsti v roke, njegov oprijem je popuščal … vendar se je še kar nekako oklepal veje. Ko je vzšlo sonce, je pogledal dol … in se zasmejal! Nobenega brezna ni bilo. Dobrih dvajset centimetrov pod njegovimi stopali je bila kamnita polica. Lahko bi počival vso noč in se dobro naspal – polica je bila dovolj prostrana –,  tako pa je imel za seboj prav grozljivo noč. Na podlagi svojih lastnih izkušenj vam lahko rečem: Strah je »globok« komaj dobrih dvajset centimetrov.  Od vas je odvisno, ali se boste še naprej oklepali veje  in življenje spremenili v nočno moro ali pa jo boste  izpustili in se postavili na svoje noge. Ničesar se vam ni treba bati.”