Prehod

Nova pesniška zbirka Boruta Gombača z naslovom Prehod se oblikovno razlikuje od avtorjevih predhodnih zbirk. Če je bila poezija v prvi zbirki (Razblinjene dlani, 2003) ritmično in vizualno razgibana in so bile za drugo zbirko (Sence in sinkope, 2007) značilne rimane štirivrstične kitice, sinkopirane z refrenom, gre pri »Prehodu« za pesmi v prozi. Za literarno zvrst torej, ki naj bi bila na meji med poezijo in prozo.

V primeru Gombačeve zbirke  pa bi vsekakor bolj kot o meji morali govoriti o prehodnosti. Pa ne o prehodnosti ene zvrsti v drugo, temveč o prehodnosti, ki omogoča prepletanje obeh zvrsti – ne samo znotraj posamezne pesmi, ampak tudi znotraj zbirke kot celote.

Prav zato lahko posamezni motivi tako vehementno preidejo  iz konteksta ene pesmi v kontekst druge. V zbirki se ob gombačevsko samosvojem tematiziranju sodobnega urbanega sveta z vsemi svojimi mikro in makro relacijami in atributi pojavlja pisana paleta pesniških postopkov: od nepričakovanih asociativnih preskokov, pretanjenih menjav prostorskih in časovnih optik,  izbranosti in ekspresivnosti detajla, barvitega vizualnega ali zvočnega slikanja, do zamolkov oziroma govoreče tišine.

Enainosemdeset pesmi, enakomerno razdeljenih v devet ciklov, povezuje razgiban dramaturški lok večsmernih prehajanj iz čiste liričnosti v epičnost, iz krajših kontemplativnih utrinkov v zgodbo, pa tudi iz monologa v dialog.    In prav v odprtosti  prehajanja je razlog, da je pričujoča zbirka pravzaprav sinteza in polnokrvna nadgradnja celotnega Gombačevega dosedanjega literarnega ustvarjanja, pa naj gre za poezijo, pravljice ali radijske igre.