Otroštvo je avtor podnaslovil kot »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«. Roman, ker vseskozi srečujemo istega dečka, isto usodo, katere nadaljevanje smo spoznali še v nekaterih drugih, že napisanih Mazzinijevih romanih, predvsem Kralju ropotajočih duhov.
Zgodbe, ker so spomini na najzgodnejše otroštvo takšni kot podobe iz sanj … resničnosti so trdna tla izpodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, včasih groteskno smešnih slik. Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira, pa spet oživi – usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vrača tudi še dolgo potem, ko že leži na pokopališču (pod nagrobnikom z napačnim imenom).
Potem so tu še (pre)pogumni prijateljčki iz dvorišča, zagrenjena, večno odsotna mama in strici, med katerimi igra očetovsko vlogo Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebiš.«
»Otroštvo je Mazzinijeva najbolj tenkočutna in pretresljiva knjiga doslej.« – Dijana Matković
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.