Moja Nina

Nina je tole narisala za Timovo učiteljico, ki je mahnjena na likovni pouk. Od učencev pričakuje, da bodo ilustrirali domače naloge. Tim je pregovoril Nino, naj vse družinske člane nariše na papir, ki ga bo potem prilepil v zvezek. Prepričan je, da učiteljica ne bo odkrila prevare, saj z Nino rišeta približno enako dobro.
Tim mora do prihodnjega tedna napisati domišljijski spis z dolgočasnim naslovom: MOJA DRUŽINA NA KRILIH DOMiŠLJIJE. Razbija si glavo z vprašanjem, kaj bi učiteljica sploh rada. Pri njih doma nihče ne leti, samo mama, ki skače s padalom. To jo pomirja. »Pozabi na učiteljico,« mu predlaga mama. »Razmisli, kako bi rad predstavil svoje domače … Kaj na primer bi napisal o Nini?«
Tim se zastrmi v sestro, ki je danes zobozdravnica. Očeta prepričuje, naj se je nikar ne boji, nakar revež na stežaj odpre usta. Nina mu s čajno žličko potolče po sekalcih in strogo reče:
»Do…kto da … zoob … ven. Ven!«
Tim grizlja vrh nalivnika. Nima pravega okusa, zato presedla na
svinčnik.
»Naj napišem, da je Nina davnek? Da ima, saj veš, sirdrom?«
»Če se ti zdi pomembno,« odvrne mama, »opiši vse, kar dela našo družino posebno in vredno Ijubezni.«
»Zakaj smo posebni?« vpraša Tim. »Že vem! Ker se vozimo v starem fiatu! Noben se ne vozi več v starem fiatu.«
»Ije,« pokaže zobozdravnica s prstom na svojo risbo in bušne v smeh…