Kot belo, kot ljubezen

Ljubezen v tej knjigi nikoli ne preskoči miljnikov dvojine, še več, pesnik se je ob pojmu ljubezen, ki se dandanes zlorablja kot (po)imenovanje za celo spekter ljubezenskih relacij (starševska, otroška, božja, ljubezen do narave, do (so)ljudi, doma in domovine …), da sploh ne omenjam raznih deviantnih –filij, kajti topos, bolje rečeno kolaž (ob)čutenj, v katerem se dogajajo poželenja, strasti, razočaranja in navsezadnje pozabljanja, je v bistvu samo dvorišče objema, prikupni voajerski pogledi v interierje, ki dišijo tako po vroči noči kot po »srhu teme v kleti«, medtem »ko stopiš / izpod tuša popikan z drobnimi kapljami«. Navedena podoba drobnih kapelj seveda asociira na »kvadrat obdan s sencami preteklosti«, pa naj bodo smrti bližnjih, predvsem matere ali samo na videz mimobežna slovesa od ljubljene osebe, ki pa puščajo na belini raster sivine, v katerem »(za)tišči temačen čas negotovosti«, kajti »vsako življenje je vedno samo dvom / prepišna snov iz katere nastaja prah«. Prav zato se pričujoča zbirka pesmi v drugi polovici obarva z očitnim tonom minevanja.