To je zgodba o fantu, ki je bil tako velik, da bi lahko žirafam kravate zavezoval, ki je bil tako suh, da je sonce kar skozenj sijalo, ki je pojedel vse, kar si mu prinesel na krožnik, potem pa še krožnik, in ki je bil tako len, da je morala zvečer postelja sama k njemu, sicer je kar stoje zaspal. Malokdo je vedel, kako mu je ime, vsi pa so ga klicali Ranta. Verjetno zaradi njegove postave in hoje, saj se je zdelo, kot da se bo vsak trenutek prelomil na dva konca in s svojimi kostmi zašklopotal po tleh.
Ker je bil tako velik, mu je bilo vse prekratko. Prekratke so mu bile hlače, prekratka mu je bila noč, še bolj prekratka pa mu je bila njegova postelja. Ker mu je bila prekratka tudi njegova soba, je oče prebil steno in postavil pol postelje v kuhinjo pol pa v njegovo sobo. Tako je bil Ranta prvi na svetu, ki je imel dvosobno posteljo. Z glavo je spal v kuhinji, z nogami pa v svoji sobi. Zjutraj ga je mama budila: »Dobro jutro noge!« Ko ga je pozdravila v njegovi sobi, je odšla v kuhinjo: »Vstani glava, ura je že sedem!« Še dobro, da ga je budila mama, ker Ranta ni vedel, kam naj postavi budilko: k nogam ali h glavi.
V svojih deških letih je bil Ranta pravi drobižek čibižek. Ker je bil tako neznaten, so mu morali vsak večer pred spanjem obesiti zvonček okoli vratu. Ja, kaj pa mislite, saj bi se lahko še izgubil v postelji, tako majhen kot je bil…
GOST –
to knjigo vsem priporočam