Farmakonomija

Nick Dearden v knjigi Farmakonomija trdi, da velike farmacevtske korporacije bolj kot zdravje ljudi zanima dobiček lastnikov. Kot nazoren primer navede Martina Shkrelija, nekdanjega upravitelja naložbenih skladov. Ta je ustanovil farmacevtsko družbo, ker mu hedge skladi niso prinašali dovolj, nato pa je kupil pravice za pomembno zdravilo s pretečenim patentom, prevzel nadzor nad njegovo ponudbo in ceno dvignil za 5000 odstotkov.

Avtor pokaže, da Shkreli ni izjema, temveč izraz širšega procesa financializacije farmacije in zdravstva. Po letu 1990 so korporacije s patentnim sistemom globalno zaščitile svojo lastnino. Namesto raziskav in razvoja novih zdravil so se vse bolj posvečale ustvarjanju in varovanju monopolov. Dobički, ki močno presegajo povprečje razvitih gospodarstev, se po avtorjevih ugotovitvah stekajo k vodilnim direktorjem in delničarjem, ne v razvoj.

Posebej se avtor posveti pandemiji covida-19. Peščica najbogatejših farmacevtskih družb je takrat od zahodnih vlad pridobila milijarde davkoplačevalskega denarja in si prilastila patente za cepiva, ki so bila večinoma razvita z javnimi sredstvi v javnih raziskovalnih ustanovah. Knjiga tak poslovni model označi za plenilskega, saj namesto novih zdravil ustvarja nove milijarderje.

Knjigo z izvirnim naslovom Pharmanomics je prevedel Andrej Poznič. Izdala jo je založba Ciceron leta 2024. Obsega 387 strani, njene mere so 130 × 200 × 22 mm, ISBN 9789617192063.