Anita Škof

Nina je tole narisala za Timovo učiteljico, ki je mahnjena na likovni pouk. Od učencev pričakuje, da bodo ilustrirali domače naloge. Tim je pregovoril Nino, naj vse družinske člane nariše na papir, ki ga bo potem prilepil v zvezek. Prepričan je, da učiteljica ne bo odkrila prevare, saj z Nino rišeta približno enako dobro.
Tim mora do prihodnjega tedna napisati domišljijski spis z dolgočasnim naslovom: MOJA DRUŽINA NA KRILIH DOMiŠLJIJE. Razbija si glavo z vprašanjem, kaj bi učiteljica sploh rada. Pri njih doma nihče ne leti, samo mama, ki skače s padalom. To jo pomirja. »Pozabi na učiteljico,« mu predlaga mama. »Razmisli, kako bi rad predstavil svoje domače … Kaj na primer bi napisal o Nini?«
Tim se zastrmi v sestro, ki je danes zobozdravnica. Očeta prepričuje, naj se je nikar ne boji, nakar revež na stežaj odpre usta. Nina mu s čajno žličko potolče po sekalcih in strogo reče:
»Do…kto da … zoob … ven. Ven!«
Tim grizlja vrh nalivnika. Nima pravega okusa, zato presedla na
svinčnik.
»Naj napišem, da je Nina davnek? Da ima, saj veš, sirdrom?«
»Če se ti zdi pomembno,« odvrne mama, »opiši vse, kar dela našo družino posebno in vredno Ijubezni.«
»Zakaj smo posebni?« vpraša Tim. »Že vem! Ker se vozimo v starem fiatu! Noben se ne vozi več v starem fiatu.«
»Ije,« pokaže zobozdravnica s prstom na svojo risbo in bušne v smeh…

Gal, Klemen, mamica in očka so družina. Gal in Klemen hodita v šolo, mamica in očka pa v službo. Gal je najmlajši in zelo rad jezika; Klemen je malo starejši in ima rad hrano. Fanta sta najbolj zadovoljna, kadar ju mamica in očka ubogata. Mamica in očka bi bila zelo zadovoljna, če bi ju fanta tudi malo ubogala. Ampak Galu in Klemnu za te stvari primanjkuje časa. Kadar se razmere zaplete jo, mamica včasih vpraša Klemna:
»Kaj vendar misliš?«
Klemen običajno odgovori:
»Zelo veliko mislim. Ampak o tem, o čemer me zdajle sprašuješ, tale hip ravno ne mislim.«
Če mamici potem ni prav, ker Klemen ni umit, ima zmešnjavo v zvezkih in v glavi in je na vse pripombe pripravljen odgovarjati z odločno prepirijivostjo, hitro poišče rešitev v sendviču. Ko je fant lepo sit, je dobre volje in ima razumevanje za ljudi okrog sebe.
Kadar se razmere zaplete jo, Gal včasih vpraša očka: »Zakaj sitnariš?«
Očka ne ve, kaj bi odgovoril. On je samo prosil Gala, naj ne razgraja, naj ne kriči, naj pospravi posteljo, naj se počeše in naj pripravi šolsko torbo. Niti sanja se mu ne, da je to sitnarjenje. Če se ti o čem ne sanja, precej težko odgovarjaš.
Včasih potem očka nenadoma zgrabi Gala, ga položi na preprogo in mu šteje rebra. Gal nekaj časa kriči, potem pa hitro zdrdra:
»Ljubi dragi oči, zelo zelo se bom poboljšal, milosti prosim!«
Očka ga potem spusti in tri sekunde je mir in malce premora.
Vmes nastajajo zgodbe, ki držijo vse skupaj pokonci. Lahko bi rekli, da Gal, Klemen, mamica in očka stanujejo v hišici iz zgodb. Kadar kdo odpre vrata, se zgodbe usujejo na vrt. Nekaj smo jih ujeli v tole knjigo…