Vozim skozi življenje

Nesreča

Zgodba vseh, ki smo včasih na tleh ali nas življenje nepričakovano popelje na neko drugo pot. Zato je to zgodba tudi vseh vas. Tudi vas. Zagotovo ne v celoti, a vsaj v kakšen delu, v kakšnem dogodku, v kakšni misli ali besedah. In če ne drugače, je zgodba vseh nas, ker se srečujemo na cesti in sovplivamo en na drugega. Najdite svoj košček zgodbe v zapisanem, ki je pred vami …

“Sem Aleš, ki uporablja voziček. Nisem vozičkar, ki mu je ime Aleš.”

Odlomek iz knjige:

V življenju vse mine. Dobro in slabo, vse se konča. Kadarkoli mi je težko, se spomnim tega. Ker če je minilo ta občutek katastrofe po nesreči, občutki nemoči ob nezmožnosti premikanja, popolna odvisnost od drugih … bo minilo tudi vse drugo, naj si bo še tako hudo. Ko mi je hudo in težko se zgolj opominjam: »Aleš, samo pojdi dalje, minuto po minuto, dan po dan. Ko si na tleh, ne sprejemaj velikih odločitev. Samo poglej kratke korake do naslednjega opravila in potem do naslednjega …« Pa bo tudi to minilo. Mine tudi vse lepo, zato se trudim uživati v vsakem trenutku. 

Nesreča me je prisilila, da že pri vsakdanjih stvareh (kot naprimer vstati iz postelje) vložim 110 % svoje moči ni truda. To sem prenesel v vsa področja življenje. Super, da sem. Prav to mi prinaša rezultate. Tako karkoli delam, delam najbolje, kakor lahko. Trud je vedno poplačan. Če ne takoj, pa malo z zamikom, a poplačan je. Poleg tega sem se naučil, da v življenju nič ni samoumevno. Ne ljudje, ne stvari, ne roke, ne noge, ne sluh, ne glas. Ni samoumevno, da si lahko obuješ nogavice, stopaš po stopnicah, vstaneš iz postelje, voziš avtomobil. Samoumeven ni niti današnji dan, ne jutrišnji. Ne ta trenutek, ne naslednji. Ko dosežemo to stanje zavedanja, si avtomatsko hvaležen za vsako malenkost. In ko postaneš hvaležen, imaš in dobiš še več. To je lepota življenja samega.

Všeč so mi ljudje, ki delajo tisto, kar radi delajo. Glasbeniki, ki s srcem in občutkom ustvarjajo glasbo in pri tem uživajo, in se sploh ne ozirajo na to ali jih bo poslušalo milijone ljudi ali pa le en. Pisatelji, ki pišejo knjige iz strasti, veselja, čutenja, da besede kar tečejo preko njih, pri čemer se ne obremenjujejo ali bo knjiga svetovna uspešnica ali pa bo ostala le v srcih nekaj izbrancev. Podjetniki, ki inovativno ustvarjajo nove izdelke, napredek, pri čemer tako padejo v to ustvarjanje kot otroci, ki pozabijo na čas, pri čemer se ne obremenjujejo ali bo njihov izdelek spremenil svet ali le pomagal izboljšati življenje eni osebi. Ti ljudje predvsem uživajo v tem, kar delajo. V njihovem delu je tako čutiti posebno energijo, saj preprosto – ustvarjajo. Občudujem take. In želim postati taka oseba. Morda že sem, ne vem. 

Če si zapomnite le eno stvar iz te fajn knjige, si zapomnite tole: Na svetu nismo sami. Vsaj 90 % časa se obnašajmo tako, da če bi se vsi tako obnašali, bi bilo še vedno prijetno živeti. Če se bomo vsi tega držali, bo svet res lep in prijeten. 

P.s.: Tistih 10 % si pa lahko dovolimo biti tudi malo kreteni. Smo pač – ljudje. Življenje je v osnovi preprosto – le VOZIMO skozi življenje tako, da bo lepo za nas in za ljudi v naši bližini … sicer nikoli nisem rekel, da ne bom več hodil. :)