Na zunaj je poteklo vse njegovo življenje kaj mimo, tiho, brez velikih pretresov, s tisto monotonijo, ki je tako značilna za doživljanje bogatega, kultiviranega nemškega filistra. Niti emigracija (1933, najprej v Švico, nato v Kalifornijo), ni mogla ugonobiti tega čvrsto ukoreninjenega, enoličnega udobja. Temu ustreza tudi značaj Mannovega pripovedništva: le malo zunanjih dogodkov; zgodbe, katerih aktelji pravzaprav niso ljudje, temveč ideje. To bogastvo najaktualnejše idejne problematike je še oplojeno z Mannovim edinstvenim jezikovnim mojstrstvom, s katerim je celo še prekosil svojega učitelja, največjega mojstra nemške prozne besede Nietzscheja.
Slavo, ki jo je doživel v domovini z avtobiografsko »knjigo generacije«, to je z novelo »Tonio Kroger« (1903), moremo primeljati le še s slavo, ki jo je dosegla zunaj meja Nemčije »Smrt v Benetkah« (1911), ta najvišji vzpon modernega nemškega proznega izraza…
Mnenja
Počisti filtreZaenkrat še ni mnenj.