Smrt transhumanizmu, svobodo ljudem

“Ključno vprašanje na začetku 21. stoletja je: Kaj je bolj pomembno – inteligenca ali zavest?” 

“Cilj kontrole in vsesplošnega nadzora sveta je domnevno naša boljša prihodnost, čeprav gre v bistvu za zelo majhno elito, ki želi reprogramirati našo biologijo za svoje cilje, to pa je obsesivno prizadevanje za kontrolo. In ta – ne more biti drugače – izhaja iz strahu pred izgubo eksistence. Že samo dejstvo, da je temeljno gibalo nečesa strah, je dovolj žalostno.”

Krešimir Mišak nas v tej prodajni uspešnici brez milosti seznani z ozadjem pojavov, kot so:

• globalno segrevanje, ki da je samo umetno pregreta debata, skrbno načrtovana, da se uveljavi vedno večji nadzor nad posamezniki;
• chemtraili – letalski izpusti res obstajajo;
• doktrina šoka, postopek za obvladovanje sveta;
• morgeloni, nepredvidljive tvorbe, ki ‘priletijo’ z neba;
• čipiranje, ki že poteka po svetu;
• 5G in upravljanje vremena, ki predstavljata igračkanje z ozračjem in našim zdravjem.

Spremno besedilo je napisal Marjan Ogorevc, ki je že v svoji knjigi Človek, kam greš? raziskoval pasti in priložnosti transhumanizma:

“V času korone se je svet v samo nekaj dneh obrnil na glavo. Ta knjiga zato prihaja v ravno pravem trenutku! Poleg podnebnih sprememb in terorizma, kot piše Mišak, omogoča virus idealen izgovor, da se ljudem omeji svoboda ter da se jih s pomočjo sodobne tehnologije in umetne inteligence, torej tehnološkega transhumanizma, ujame pod kontrolo, kakršne še nismo imeli. In 5G tehnologija je idealna, da vse to zaživi. Svet se tako hitro dogaja, da ni dovolj ne delati zlo, ampak moramo biti aktivno dobri. Zato sem absolutno za naravni razvoj, za dvig zavesti in ozaveščenosti. Osebno verjamem, da bodo vsa opozorila, grožnje in možni črni scenariji, o katerih govori ta knjiga, dovolj zgovorni, da se zbudimo in kot že tolikokrat doslej stopimo skupaj, se upremo in povemo: Ne gremo se več! Knjigo priporočam, saj z njo dobimo vpogled v to, kje so meje in kako jih preseči.”

»Omejitve tistega, kar smeš, so vedno omejitve tistega, kar veš, da zmoreš. Nemogoče je odnos, ne dejstvo.«
– Krešimir Mišak