Ples v dežju – Analiza filma Boštjana Hladnika

S Plesom v dežju je Boštjan Hladnik udaril kot enfant terrible slovenskega filma, ki je z njim ujel trenutek evropskega modernizma, v bistvu določenega z »avtorskimi poetikami«. Še po sedmih letih je vsaj v portretnem zapisu Janka Kosa lutelešal ambicije slovenskega filma, čeprav to priznanje hkrati spremlja očitek, da je Hladnik ostal na pol poti in da se mu je še najbolj posrečila le ambicija vizualne estetike. In to je bilo že od leta 1961 tudi največ, kar mu je bila slovenska kritika voljna priznati. Vladimir Kralj takole Fovzem.a pisanje časopisne kritike o Plesu v dežju: »Na kratko poročala tole: da je film v celoti ni zadovoljil, ker se preveč ukvarja s formalnim reševanjem in premalo vsebinsko izpoveduje, da se film ne zdi domač, slovenski, čeprav v njem nastopajo domača prizorišča in domači ljudje, da je preveč mračen, brez sonca, ker obravnava ljubezen, ki je brezizhodna, da gledalec ne ve, kaj hoče film povedati, da pa sicer ni dolgočasen, da je po svoji vsebinski in idejni umetniški izpovedi prazen, nem, mrzel in ponarejen, da je zgolj artistična atrakcija brez vsebine, da oblika tega filma nima vsebinskega dopolnila in je ta oblika sama sebi namen«.2 Kraljevo stališče je sicer, da je »nemogoče hvaliti obliko, ne da bi hvalili tudi vsebino,« hkrati pa Hladnika že opravičuje, češ da ni povsem kriv za vsebino, ko pa je le-ta povzeta po literarni predlogi, Smoletovem romanu Črni dnevi in beli dan, ki ga primerja z Joyceovo, Kafkovo in Beckettovo prozo, »torej prozo, ki skoraj nima fabule, anekdote…