Natura 2000 v Sloveniji – Metulji (Lepidoptera)

Metulji so ena naj številčnej ših, najpestrejših in tudi najlepših skupin žuželk. Morda je prav to prispevalo, da so danes razmeroma dobro raziskani in da je bil že zgodaj spoznan tudi njihov ekološki in naravovarstveni pomen. Slednji se kaže v tem, da imajo metulji značaj indikatorske skupine, ki zanesljivo govori o značilnostih in posebnostih obravnavanega območja, o stopnji biotske pestrosti območij in o stopnji njihove naravne ohranjenosti. Za metuije je značilno tudi to, da so mnoge vrste zelo občuljive in ranljive za spremembe okolja in da lahko postanejo zaradi neustrezne rabe prostora hitro ogrožene ali pa lahko na prizadetem območju celo izumrejo. Tak primer dobro ilustrira rdeči apolon (Parnassius apollo), ki je postal v nekaterih delih Evrope ogrožen že v začetku devetnaj stega stoletja, in je bil kot prva vrsta metulja na sploh na Bavarskem zavarovan že leta 1835.
Prvi celovitejši in mednarodno podprti poskus ohranjanja metuljev je bila Bernska konvencija, ki je bila sprejeta v švicarskem mestu Bern leta 1979. Slovenija jo je ratificirala šele dvajset let kasneje, leta 1999, s sprejemom Zakona o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Uradni list RS, št. 1711999). Seveda ni šlo samo za varstvo metuljev, ampak vseh ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter njihovega življenjskega okolja. Posebej pomemben je 4. člen konvencije, ki zavezuje države pogodbenice k ohranitvi življenjskih prostorov prostoživečih vrst. Konvencija ima štiri dodatke, od katerih je s stališča ohranjanja metuljev pomembnen predvsem dodatek II. V njemje navedenih 26 vrst metuljev, med katerimi je kar 15 takih, ki žive tudi v Sloveniji. Po tej konvenciji imajo te vrste status strogo zavarovanih vrst, katerih življenjsko okolje je potrebno ohranjati.
Žal je imela Bernska konvencija med evropskimi državami razmeroma skromen praktični efekt. Ponovno upanje za ohranjanje narave je prineslo leto 1992, ko je Evropska skupnost sprejela Direktivo o habitatih, ki je, prav zaradi slabih preteklih izkušenj, v veliki meri »posvojila« vrste iz Bernske konvencije. Uvedla je tudi jasnejše obveznosti držav članic do sprejetih varstvenih usmeritev. V tej direktivi najdemo metuije v dodatkih II in IV Za vrste iz dodatka IIje potrebno določiti varstvena območja, vrste iz dodatka IV pa morajo biti zavarovane, njihove habitate pa je potrebno ohranjati. Takšno je bilo, vsaj v grobih obrisih, pravno stanje ohranjanja metuljev v Evropi pred vstopom v tretje tisočletje. In kako je bilo takrat v Sloveniji? Uredba o zavarovanih živalskih vrstah iz leta 1993 je poimensko navajala samo 5 vrst metuljev, zavarovane pa so bile tudi vse nad naravno gozdno mejo živeče vrste. Od leta 1992 smo imeli tudi Rdeči seznam ogroženih vrst metuljev, ki pa je žal imel samo značaj strokovnega gradiva brez pravnih posledic. Stanje je bilo torej slabo, še posebej zato, ker ni omogočalo habitatskega in območnega varstva, ki pa je edina storkovno utemeljena in dolgoročno usmerjena metoda ohranjanja narave. Zato ne preseneča, da so bila izjemno velika pričakovanja naravovarstvenikov, v tem primeru tudi metuljarjev, ko je Slovenija leta 2002 pripravila projekt Natura 2000. Mnogi so v tem projektu, ki je bil pridružitvena obveznost Slovenije ob vstopu v Evropsko zvezo, videli zadnjo in morda celo edino resnično priložnost, da se v našem naravovarstvu končno nekaj premakne in da bodo tudi metulji zafrfotali v sončnejši dan…